4.9 C
Ljubljana
sreda, 1 februarja, 2023

Problemi z oskrbo s pitno vodo v Slovenski Istri

Avtor: Vida Kocjan

Pomanjkanje pitne vode v Slovenski Istri ni letošnja novost, vendar pa se je doslej pri urejanju dolgoročne oskrbe prebivalstva Slovenske Istre in kraškega zaledja s pitno vodo zares premikalo le v času vlad Janeza Janše. Ta je v zadnjih obdobjih projekt oskrbe uvrstila tudi med projekte, financirane z evropskimi sredstvi.

Janševa vlada je stvari urejala tudi v zadnjem mandatu (2020 do 2022). 19. avgusta lani je sprejela sklep o izvedbi državnega prostorskega načrtovanja (DPN), župani obalnih občin so sklep pozdravili, brkinska civilna iniciativa pa je temu nasprotovala. Domnevno zato, ker imajo boljše rešitve.

Vizjakovi načrti se nadaljujejo

Na tem območju v 355 naseljih živi 134.178 prebivalcev v 10 občinah s skupno površino 1586 kilometrov. Letos je stanje spet alarmantno, zato smo na ministrstvo za okolje vprašali, kakšne so nadaljnje aktivnosti in v kateri fazi so postopki za izvedbo DPN. Sporočili so nam, da se priprava DPN iz časa, ko je ministrstvo vodil Andrej Vizjak, nadaljuje. »Ta čas se bodo pridobivala soglasja varstva narave na okoljsko poročilo. Hkrati se bodo pospešeno nadaljevale aktivnosti na drugih možnostih oskrbe z vodo.«

Po teh načrtih bodo z izvedbo akumulacije Padež/Suhorca zagotovili zadostne količine vode ustrezne kakovosti za oskrbo prebivalstva s pitno vodo za obdobje vsaj 50 let.

Janševa vlada naredila pomemben korak

Občine Piran, Izola, Ankaran in mestna občina Koper so avgusta lani pozdravile sklep Janševe vlade o izvedbi DPN za ureditev oskrbe prebivalstva Slovenske Istre in kraškega zaledja s pitno vodo.

Sporočili so, da je vlada naredila pomemben korak k izvedbi projekta ureditve novega vodnega vira Padež/Suhorca, ki bo dolgoročno zagotovil in zavaroval človekovo ter ustavno pravico občank in občanov občin Slovenske Istre do pitne vode. Poudarili so, da občine Slovenske Istre na svojem ozemlju nimajo ustreznega vodnega vira, ki bi zagotavljal potrebne količine pitne vode za občane vseh štirih občin, sosednjih občin, zaposlenih v piranski, izolski, koprski in ankaranski občini ter več deset tisoč gostov, ki jih obiskujejo predvsem v času, ko je pomanjkanje pitne vode največje.

Oskrba Slovenske Istre s pitno vodo je zdaj v celoti odvisna od količinsko omejenega in okoljsko zelo ogroženega vodnega vira Rižana ter od pitne vode, ki jim jo prodajajo sosednji vodovodi, tudi iz Hrvaške.

Zaradi nezanesljive oskrbe s pitno vodo občinam v tem delu Slovenije že leta grozi humanitarna in gospodarska katastrofa, do katere bi kmalu prišlo že pred dvema letoma, ko je zaradi železniške nesreče prišlo do izlitja več tisoč litrov kerozina na vodovarstvenem območju. Zato sklep Janševe vlade iz avgusta 2021 tako ni le nujen korak k ureditvi oskrbe z vodo v Slovenski Istri, temveč začetek reševanja enega ključnih vprašanj nacionalne varnosti.

Minister Andrej Vizjak je v prejšnji vladi pripravil zakon o vodah, s katerim bi pospešili graditev novih vodovodov, vodnih zajetij, rešitev je našel tudi za obalno-kraško regijo. Na referendumu je vse to padlo v vodo.
(foto: Nebojša_Tejić/STA)

Projekt Padež/Suhorca odločno podpirajo

Župani občin Slovenske Istre projekt akumulacije Padež/Suhorca odločno podpirajo, ker po izračunih stroke zagotavlja ustrezne količine vode za dolgoročno oskrbo obalnih občin in je poleg tega tudi rezervni vodni vir za prebivalce kraškega zaledja. Pričakujejo, da bo vlada ta projekt tudi v prihodnje obravnavala prednostno in storila vse, da bo njegova realizacija končana do predvidenega roka, to je konec leta 2027.

Civilna iniciativa pozna boljšo rešitev

Vendar pa se je po sprejetju vladnega sklepa avgusta 2021 dvignila civilna iniciativa Ohranimo Brkine. Zoper odločitev vlade, da za oskrbo Slovenske Istre zagotovi nov vodni vir, ki predvideva izvedbo akumulacije Padež/Suhorca, so organizirali protestni pohod. Zahtevali so ustavitev vseh postopkov za zajezitev Suhorce in Padeža. Sporočili so, da bodo naredili vse in uporabili vsa sredstva, da se ta projekt ustavi. Po njihovem mnenju bi bila najboljša rešitev povezava vseh vodovodov. Nekateri pa imajo tudi drugačne predloge rešitev.

Minister za okolje in prostor Uroš Brežan (na sredini) nadaljuje zastavljeno delo svojega predhodnika Andreja Vizjaka, so
sporočili z ministrstva. (foto: Rosana Rijavec/STA)

Drugi viri neustrezni

Vendar pa so z ministrstva za okolje že lani poudarili, da so bile druge potencialne rešitve z uporabo obstoječih vodnih virov (Rižana z akumulacijo Kubed, izvir Malni, reka Reka z akumulacijama Klivnik in Mola, zajetje Brestovica, Reka z akumulacijo Padež, razsoljevanje) ocenjene kot neustrezne. Morebitne druge rešitve namreč niso izpolnjevale pogojev o neodvisnosti, odpornosti na morebitno onesnaženje in zadostne zmogljivosti za 50-letno obdobje za tri oskrbovalne sisteme rižanskega, kraškega in ilirskobistriškega vodovoda.

Pomembna tudi solidarnost

Minister Vizjak je na očitke civilne iniciative odgovarjal, da so na območju Krasa interesi in pogledi sicer različni, vendar »moramo biti ob tem pozorni na več dejavnikov«. Med prvimi je ustavna pravica do čiste pitne vode, drugi je solidarnost, saj bo z novim in neodvisnim vodnim virom zagotovljena varnost oskrbe z zdravo pitno vodo na celotnem območju obalno-kraške in delu primorsko-notranjske regije.

Kratka zgodovina

Rižanski vodni sistem so gradili v daljšem obdobju in v več presledkih. Prvo zajetje z zmogljivostjo 90 litrov na sekundo in z omejenim obsegom omrežja je bilo zgrajeno že pod Italijo leta 1935. Leta 1962 je bil odjem iz Rižane povečan na 150 litrov na sekundo. Kmalu zatem je bila zgrajena železnica Koper–Prešnica, ki v bistvu predstavlja veliko grožnjo za vodno oskrbo. Zgrajena je bila zaradi Luke Koper. Graditev železniškega tira je potekala v veliki finančni stiski, zaradi katere so graditelji segli po najcenejši, a nevarni rešitvi prek vodovarstvenega območja Rižane.

Nato je bil zgrajen vodovodni sistem Sečovlje–Portorož z zmogljivostjo 100 litrov na sekundo iz izvira Gabrijeli in podtalnice Bužini. Nato je bilo v sodelovanju in soinvestiranju s Hrvaško Istro zgrajeno še zajetje iz izvira Gradole pri reki Mirni s pridobljeno pravico do odjema 300 l/s za obdobje 1970–1990, nato znižano na 150 l/s do leta 2005, v obdobju 2005 do 2013 pa je delovalo le še na podlagi sprotnih odkupnih pogodb. Leta 1987 je bil zajem vode iz Rižane z novimi črpališči Tomaži in Podračje povečan s 150 na 240 l/s.

Prvi projekt dolgoročne rešitve vodne oskrbe za celotno južnoprimorsko regijo je slovenska vodnogospodarska stroka sicer pripravila že leta 1965. Projekt ni bil izveden do konca, je pa ob več novih objektih na Krasu s 17 kilometrov dolgim cevovodom Rodik–Rižana Obalo povezal tudi s kraškim vodovodom, kar je povečalo varnost oskrbe. Za dolgoročne potrebe so že takrat predvideli zgraditev akumulacije Padež v Brkinih in vključitev v obalno-kraško vodovodno območje tudi bogatega vira vode Malni pri Postojni. Tudi leta 2003 je ministrstvo ob izdelavi DLN kot vodni vir predvidelo akumulacijo Padež v Brkinih.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine