Piše: Andraž Grad
Obiskali smo Slavka Kolarja iz okolice Ljutomera, ki že leta išče pravico na sodiščih zaradi spora s sosedi glede dovozne poti. Povedal nam je svojo zgodbo »o bojih z mlini na veter«, saj trdi, da so mu sodišča naredila veliko krivico.
Čeprav se je Slovenija osamosvojila že pred dobrimi tremi desetletji, se zdi, da delovanje nekaterih državnih ustanov poteka, kot da do osamosvojitve sploh ni prišlo. Izjema nista niti pravna država in pravosodje, kjer se Slovenci še vedno srečujejo z znaki malomarnosti, pridobivanjem položajev »prek vez« in celo korupcije. Takšen je tudi primer Slavka Kolarja in njegove žene Ivanke iz okolice Ljutomera, ki trdita, da v naših krajih ni več poštene pravne države vse od propada Avstro-Ogrske. Kolar je namreč prepričan, da gre pri njegovi zadevi za sistemsko korupcijo. Vse se je začelo zaradi spora glede poti, ki poteka po zemljišču, ki je od leta 1985 v njegovi lasti, gre pa za družinsko posestvo, kjer živita z ženo in je že nekaj generacij v njihovi družini. Ker so se po cesti, ki sta jo uredila z ženo, nezakonito vozili tudi sosedje, je prišlo do več medsebojnih tožb, povezanih z motenjem posesti in služnosti poti oziroma s pravico do dostopa čez tuje zemljišče do svojega zemljišča ali glavne javne ceste.
Spor zaradi dovozne poti
O primeru Slavka Kolarja smo v preteklosti že pisali v Demokraciji, nedavno pa smo ga znova obiskali, saj se njegove težave s sodišči nadaljujejo. V preteklosti so o primeru poročali tudi drugi mediji, nekateri pa so ga celo zlorabili in očrnili zakonca Kolar. Omenjeno cesto, ki naj bi jo sosedje uporabljali nezakonito, sta zakonca Kolar uredila z ženo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, sama pa sta ves čas zanjo tudi skrbela in jo vzdrževala. Po drugi strani so sosedje trdili, da je cesta tam že dlje in da jo uporabljajo že od začetka sedemdesetih let. Tako naj bi, ko se je spor preselil v sodne dvorane, celo sodišče trdilo, da je pot tam že od leta 1962 in da je šlo pri sosedih za ustni dogovor z dedkom Slavka Kolarja o uporabi poti. Kolar je ogorčen, da se sosedje sklicujejo na domnevni dogovor z njegovim dedkom, ki je že dolgo pokojen. »Cesta ne obstaja že od leta 1962, kot je trdilo sodišče. Saj še v sedemdesetih letih tam ni bilo ceste«, nam je dejal Kolar in razložil, da so sosedje do svojih zemljišč in nepremičnin do leta 2000 dostopali po drugi poti, ki je tekla skozi gozd z zgornje strani. Njegovo zasebno pot naj bi bili začeli uporabljati, ko se je občina odločila, da zgornje poti ne bo več vzdrževala. Glede tega se je Kolar v preteklosti obrnil tudi na občino, vendar ni bilo želenih rezultatov. Sosedje se prav tako niso ozirali na njegove prepovedi in na to, da motijo njegovo posest, temveč so pot še naprej uporabljali. Pri tem so povzročali škodo cestišču in uničevali smreke, ki so rasle na obeh straneh poti, saj je bila pot ozka in ni bila primerna za tovrstne vožnje. Kolar je zatem hotel pot zapreti in urediti zemljišče kot pašnik, vendar mu je to prepovedala začasna odredba sodišča. Po drugi strani so sosedje trdili, da so pot od nekdaj uporabljali že njihovi predniki, čeprav Kolar pravi, da je takrat še ni bilo. Je pa zanimivo, da je na katastrskem izrisu poti resnična pot, ki naj bi jo bili pred tem uporabljali sosedje, iz neznanih razlogov delno izbrisana.
Zaman po pravico na sodišča?
Zaradi spora glede poti je bilo že več postopkov na sodiščih v Ljutomeru, Mariboru in Murski Soboti. Slavko Kolar je v preteklosti vložil tudi ustavno pritožbo, a je bila zavržena. Prav tako je pred tem vložil tožbo za motenje posesti, a jo je na višjem sodišču izgubil. Sosedje naj bi bili celo tožili njega nazaj, češ da on moti njih, in to na njegovi posesti. Zadeva je šla tudi na Evropsko sodišče v Strasbourg in bila prav tako zavrnjena, čeprav je šlo ob nekem prihodu policije za vdor na zasebno lastnino. Kolar nam je povedal, da je po njegovem mnenju prihajalo na sodnih postopkih do prikrivanja in izigravanja. Tožbo je vložil na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), ker je bil prepričan, da so mu kršene človekove pravice, saj splošna deklaracija o človekovih pravicah zagotavlja zdravo, dostojanstveno in mirno življenje. Za odhod na Evropsko sodišče se je odločil tudi zato, ker je menil, da ni bilo pravne in zakonske podlage za omenjeno začasno odredbo. Pri tem se je Slavko Kolar obrnil tudi na namestnika varuha človekovih pravic, ta pa naj bi mu bil svetoval, da vloži tožbo za vznemirjanje lastninske pravice.
Prazne obljube
Tako je Slavko Kolar zares vložil tožbo, tudi za vsaj minimalno odškodnino za nastalo škodo. Vendar pa nam je dejal, naj bi bila sodnica v Murski Soboti tožbo spremenila v iskanje služnosti, s čimer naj bi bila po njegovih besedah zlorabila 217. člen Ustave RS in zaupanje lastnika. Tako naj bi bila obrnila celoten postopek, Kolar pa je na koncu moral plačati vse stroške. Višje sodišče v Mariboru pa je izdalo sklep, naj bi že omenjeni ustni dogovor o služnosti med Kolarjevim dedom in sosedi obveljal, s čimer naj bi, kot trdi Kolar »lagali v imenu mojega mrtvega dedka«. Pri tožbi za vznemirjanje lastninske pravice se je torej zapletlo. Ko so namreč prišli z odvetnikom na prvo obravnavo v Mursko Soboto, naj bi bila sodnica, namesto da bi začela obravnavo, rekla, da se bodo za začetek le »spoznavali«. Zakonca Kolar sta prepričana, da je hotela pravzaprav omogočiti enemu od sosedov, da je v tem času lahko vložil nasprotno tožbo za služnost. Sodnica je tako po njunih besedah »pohodila« njuno zadevo in se posvetila tožbi za služnost. Kolar pa je razočaran nad svojimi izkušnjami z varuhom: »Bolje, da varuha sploh ne bi imeli, saj ni zmožen zavarovati pravic malega človeka,« nam je dejal. Razočaran je tudi nad celotnim sodstvom, saj se po njegovem mnenju »odvetniki in sodniki vsi med seboj poznajo« in velikokrat drug drugemu »omogočajo zaslužek«. Razočaran je nad odvetniki, ki »obljubljajo vse«, da bi strankam praznili denarnice.
Sodnica kar sama opravila meritve
Pri celotni zadevi je morda najbolj sporno to, da je sodnica iz Murske Sobote septembra 2016 prišla na ogled poti in kar sama izvajala meritve. Pri tem naj ne bi bila upoštevala ugovarjanja odvetniške pisarne. Pri tem je po besedah Slavka Kolarja izničila zemljiško knjigo ter povzročila zavlačevanje in večje stroške. Prav tako je mnenja, da sodniki iz Ljutomera in Murske Sobote niso spoštovali zemljiške knjige in so delali, kar so hoteli. Meritve niso bile legitimne, saj sodnica ni geometer. Pravemu geometru iz Maribora pa ni bilo dovoljeno, da znova izmeri zemljišče. Kolar je poudaril, da je tako prav v tožbi glede vznemirjanja lastninske pravice prišlo v poseganje v lastninsko pravico. Kasneje so bile uničene tudi smreke ob poti, ki jih je posadil njegov oče in so imele za Slavka Kolarja posebno vrednost kot spomin na očeta. Podrtih je bilo kar sto petdeset smrek, saj bi pot morala biti široka 4,5 metra. Slavko Kolar je izgubil v več postopkih, pred kratkim mu je sodišče znova naložilo 2.700 evrov stroškov, ker je izgubil tožbo in mora poravnati omenjene stroške. »Samo lastnik da lahko služnostno pravico, ne pa tudi sodišče, ki ni lastnik,« ob tem opozarja že obupan in se sprašuje, ali se je sploh še smislno pritoževati. S sosedi naj bi bili v teh mučnih letih tudi drugi zapleti. Ob neki priložnosti naj bi sin sin sosede njegovo ženo Ivanko z avtomobilom udaril v noge. Ko je Slavko klical policijo, ta sploh ni naredila zapisnika. »Razočaran sem, saj v državnem zboru vsi govorijo o pravni državi. Pravne države ni, če mi lahko počnejo takšne krivice,« nam je še zaupal Kolar, ki je prepričan, da namesto pravice in resnice na slovenskih sodiščih vse prevečkrat ključno vlogo igrajo poznanstva in globoki žepi.
