Piše: dr. Stane Granda
Praznovanja priključitev Štajerske – Maistrov dan, Prekmurja in Primorske so Slovenci množično sprejeli in ohranili čeprav jih je sprejela Janševa vlada.
Posebno zanimiv je zadnji teh spominskih dni, ki je popolnoma preglasil 5. maj, ki je bil dejansko praznik nove duhovne in politične, nedemokratične okupacije. Praznik ni bil samo ideološki, ampak tudi zgodovinska pokveka, ponaredek in zloraba zgodovine ter narodnih čustev, saj nismo dobili najdragocenejšega dela Primorske: Trsta in Gorice s slovenskim narodnim ozemljem, Beneške Slovenije, Rezije in Kanalske doline ter celo Belopeških jezer. Storjen je bil za hrbtom tigrovcev, ki so za svoje narodno in demokratično prepričanje zastavili tudi življenja. Plačevali so s smrtjo Ribičevih likvidatorjev. Ne vsi. Eni so se ideološko obrnili in pri tem celo sodelovali. Grozili so, da bodo ta datum povrnili, takoj ko se pripadniki totalitarizma vrnejo na oblast. Niso. Sprejeli so mednarodnopravni argument, da mednarodno priznane meje določajo mednarodne mirovne konference po končani vojni. Velika petomajska ponaredba je tudi pesem Vstala Primorska, ki je plagiat enkratne Bazoviške. Ne razumem tistih, ki jo pojejo. Obrača se mi! Vrnimo se k pretresljivemu originalu. Tudi zaradi Istre in Reke, ki ju omenja original. Predvsem pa zaradi bazoviških žrtev. V bistvu je ponaredek proti tigrovski. Kdaj so se jim pravi Primorci odpovedali?
Tudi zadnje praznovanje 15. septembra ima še vedno napako. Ne zato, ker je na njej govoril Kučan, dedič tistih, zaradi katerih smo izgubili Trst in Gorico, velik del Goriške skupaj z našo pravo slovensko obalo od Trsta do Gradeža, ampak ker je zamolčal enega id bistev praznika. 15. september je tudi spominski dan na tiste antifašiste in demokrate, ki so jih komunisti med II. svetovno vojno in po njej pobili, ker niso sprejemali komunizma ali pa so ga domnevno ogrožali. Kljub sedanjemu tragičnemu stanju ali prav zato bi se jih morali še posebno spomniti. Slovenija je demokratična država in je zato dolžna gojiti spomin na tiste naše rojake, ki so morali umreti zaradi vere v demokracijo. Darovali so življenje za tisto, kar smo dosegli v letih 1990/91. Če je skrajni čas, da Italijani priznajo fašistične zločine nad Slovenci, je še toliko bolj čas, da Slovenija javno prizna odgovornost za poboje dela tigrovcev in se opraviči za povojni odnos do njih.
Za običajne Kučanove nastope neverjetno šibak govor je bil z zlorabo narodnih čustev, protifašizma in najglobljih narodnih čustev tipičen partijski. S trditvijo, da je najslabši mir boljši kot vojna, se je posredno ne samo solidariziral s Putinom, ampak je posredno kritiziral najstarejši antifašizem v Evropi. Tudi takrat je bil namreč slab mir boljši kot vojna. Zakaj se Primorci niso sporazumeli s fašistično oblastjo in si prihranili trpljenje ter ohranili številna življenja, tudi bazoviške žrtve? Očitno je zanj upravičena edino revolucija. Zanjo lahko padejo skoraj vsi, samo da zmaga in pride vodstvo na oblast! Cui bono? Ni se mogoče znebiti vtisa, da so organizatorji proslave angažirali posebne aplavderje, ploskače, ki so prekinjali njegov govor in posredno pljuvali v lastno skledo. Manjkali so samo še vzkliki Tito-partija. Te sicer nadomeščajo znani kamniti napisi na okoliških hribih.
Čeprav izbira datumov in utemeljitev vsebin »priključitvenih« prazničnih dni ni šla povsem mimo mene, s sintagmo »priključitev matici« nimam nič skupnega. Še manj. Ne razumem je, ker ne vem, kaj in kje je matica, h kateri se priključujejo. Je to Ljubljana? Je to Kranjska? Očitek Primorski, Prekmurju in vsemu slovenskemu etničnemu ozemlju, da ni matica, je absurd. Tako kot ministrstvo za Slovence v zamejstvu in po svetu, kar je organizacijski upravni hibrid, ne pa spoštovanje slovenstva. Se odpovedujejo matičnemu ozemlju Prekmurci, ki so sebe vedno imenovali Slovenci in so bili 1000 let ločeni od nas, niso matica? Kako velike so duhovne in politične zasluge Ziljana Matije Majarja in Kanalskega Slovenca Lamberta Ehrlicha, da sta postavila temelje tega, kar imamo oziroma bi morali imeti danes. Če obstaja za Slovence matica, je to kvečjemu starodavna Karantanija in pogojno njena dedinja Koroška in nič drugega. Namesto priključitve bi morali praznovati vrnitev ali združitev z večino. Mogoče bi bilo najti še kakšen boljši izraz.
Eden temeljnih problemov slovenskih državljanov je slabo poznavanje narodne, to je lastne zgodovine V zadnjem stoletju je bila zelo podrejena jugoslovanski in problematika zahtev po lastni državi, ki ji sledimo od konca I. svetovne vojne, je bila »tabu«. Njen delež v učnih programih je med najnižjimi v Evropi. Enako velja tudi za vrednote in prednosti demokracije. Te že naši starši skoraj niso praktično poznali. Po osamosvojitvi sem pričakoval nekakšno ministrstvo »za nacionalno orientacijo«, ki bi sistematično, predvsem pa z nadzorom nad osnovno in srednjo šolo odpravljalo ta primanjkljaj. V bistvu bi glede na nastanek prve slovenske države v zgodovini morala biti naravnana v njeno spoštovanje cela šola. V zadnjih časih prav iz ust šolnikov slišimo mnenje, kako je bilo pred tridesetimi leti vse boljše?! V dr. Jožetu Pučniku smo imeli izjemnega človeka za tak položaj. Priznam, da je za nazaj lahko biti pameten, me pa resnično strese mraz, ko slišim o nujnosti vladavine nekega »prosvetljenega absolutista«, ki bi skrbel za to. Stare sile so se tega zavedale in šolstva praktično niso spustile iz rok. Tudi za to so tako proti zasebnim šolam. Obeti za prihodnost niso dobri. Pripravljajo se novi učni programi. Glavno besedo imajo Slavko Gaber in njegovi ljudje. Ker nobena stvar ni večna, velja to tudi za sedanjo vladajočo garnituro. V pripravah na novo, našo, velja še kako razmisliti tudi o tem vprašanju. Dejstvo je, da zgubljamo volitve v poosamosvojitveni generaciji. Spregledovanje tega dejstva je pot v politični samomor. »Zdaj gre za Slovenijo!« bi rekel Pučnik.
