Leta 1938 rojeni Alojz Hudnik z Martinovčeve domačije iz Sela pri Dobrovi je za serijo Pričevalci iskreno spregovoril o nezaslišani medvojni tragediji, ko so mu revolucionarji umorili kar 10 članov družine, vodstvo OF pa se je naselilo v njihovo hišo.
V pričevanju se Alojzu pridruži žena Olga, ki ima tudi sama bridko družinsko izkušnjo, saj je bila njena mati, mama 12 otrok, po vojni več let zaprta in mučena. Prav žena Olga je Alojzu stala ob strani, da se je po desetletjih molka in trpljenja odločil, da svoje pomorjene poišče in jih z morišča pokoplje v posvečeno zemljo.
Usodni november 1942
Partizansko vodstvo je takrat iskalo zatočišče v Polhograjskih dolomitih, na pragu Ljubljane. Hudnikovi so bili premožnejša kmečka družina, ki je imela dobre odnose s partizani, a prav njihovo hišo so si vodilni funkcionarji na čelu s Kardeljem izbrali za svoje prebivališče. V dogajanje je bil po Alojzovem prepričanju vpleten tudi domačin Ivan Dolničar, poznejši general in predsednik zveze borcev: »Sam je pričeval novinarju Mladine leta 2009, kako je prišel s svojimi soborci k Martinovčevim iskat svojega brata Toneta.« Po tej razlagi naj bi bil Tone Dolničar tisti, ki se je skrival v peči: »Sklepam, da je bil s strani VOS in partije zrežiran načrt, kako se bodo polastili Martinovčeve domačije, ki je bila izbrana za partijsko vodstvo.« Alojz je imel takrat 4 leta, sestra Veronika pa 5, ko so partizanski likvidatorji vdrli v hišo. Bolehna mama je od šoka umrla, 7 članov družine, tudi očeta pa so odvedli na Babno goro in jih tam zaprli v neki skedenj. Naslednje jutro, bilo je 24. novembra 1942, je vaščanka iz najbližje hiše ob cesti, ki vodi proti morišču, videla, kako jih partizani ženejo. Potem je bilo slišati le tri strele, kar govori v prid glasovom, da je bila večina pomorjena na grozovit način. V njihovi hiši so potem prebivali in na posteljah pobitih spali Kidrič, Kocbek in občasno tudi Kardelj, pravi Alojz Hudnik in dodaja: »Tukaj, za mojo mizo, za najino mizo so potem načrtovali in spodbujali borce za svoje akcije, kako bodo obračunavali s slovenskim narodom, ki ni bil po volji partiji.«
Alojz in Veronika Hudnik slabo leto pred pomorom družine.
Zadnji spomin na očeta
Slovo od očeta Alojzu še vedno odzvanja v spominu. Bilo na dan, ko so ga partizani odvedli: »Jaz za njim, oklepal sem se ga ves prestrašen. Peljali so ga proti vozu, približno 50, 60 m od hiše me je partizan s puškinim kopitom porinil v travo, da se me je rešil. Še sreča, da si ni pomagal kar s cevjo. In to je bilo slovo od očeta.«
Čez teden dni so s krampom v bližnjem gozdu umorili še staro mamo. S sestro sta tako ostala sama na kmetiji. Po vojni je bil ubit še en stric, skupaj 10. V njihovo hišo se je vselilo vodstvo OF oz. partije: Kardelj, Kidrič, tudi Kocbek. »Spali so v naših posteljah,« pravi Alojz Hudnik.
Sledilo je življenje pri sorodnikih, a brat in sestra sta bila ločena. Alojz pripoveduje, kako se je prebijal skozi otroštvo in ves čas pogrešal mamo in očeta. V šoli se je sprva zatikalo, kasneje je šlo bolje, prišel je do poklica, se poročil in z ženo imata 3 sinove pa tudi že vnuke. A vendar je v njem kljuvala žalost in dolg do prednikov, ki so bili tako krivično pomorjeni. Že v osemdesetih letih mu je eden od likvidatorjev ponujal denar in priznal, da je bil oče nedolžen. Ta denar sta potem z Olgo podarila cerkvi v Stožicah. Po letu 1990, ko je padel zločinski režim, ki mu je pomoril starše, si je upal spraševati več. Slovensko sodišče je Hudnikove opralo vsakršne krivde.
Medvojni članek iz Domoljuba o pomoru Hudnikovih.
Boj za dostojen pokop pomorjenih
Leta 2015 je končno dozorel čas, ko je s pomočjo ustanove Memores in vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč prišlo do prvega izkopa v Dolgi grapi pod Babno goro, streljaj od hiše, kjer je komunistično vodstvo s Kocbekom podpisalo znamenito Dolomitsko izjavo. Prvič so odkrili le preostanke ženskih žrtev, med njim 16-letnega dekleta, njegova identiteta ostaja neznana. Takrat je Alojz v Tedniku Televizije Slovenija prosil slovensko javnost, naj mu tisti, ki vedo, pomagajo, da najde in pokoplje očeta. Dobil je nekaj groženj, tudi s podtaknjeno bombo. A prišel je tudi namig, kaj se je dogajalo z žrtvami in kje naj išče. In res, leta 2018 so ob podpori Petra Hribarja, ki je bil tudi v oddaji Pričevalci, našli grobove očeta in drugih. Obakrat je sledil svečan pogrebni obred in danes so vsi skupaj na dobrovskem pokopališču.
Hudnikovim se je v imenu države opravičil predsednik Borut Pahor, predsednik zveze borcev Tit Turnšek pa je nezaslišano znova napadel Hudnikove in opravičeval umor. Alojz Hudnik je na njegov račun izjavil, da se mu smili.
Zločinci so se okoristili
Umor je bil le prvi in najbolj tragičen zločin nad družino Hudnik. Komunistična oblast je kljub sklepu sodišča onemogočila, da bi Alojzov stric z ženo prevzel kmetijo in poskrbel za sirote. Tako so se Hudnikove zemlje v nekaj zamahih polastili komunistični oblasti zvesti posamezniki, okoristili so se celo nekateri, ki so si neposredno umazali roke s krvjo nedolžne družine. Njihova nekdanja zemlja ima zdaj večmilijonsko vrednost, saj je na njej zraslo na desetine hiš, oni sami pa so po zakonu o denacionalizaciji dobili le nadomestna zemljišča. Alojz Hudnik to dobro ve, a pušča v ozadju. Pravi, da ne potrebuje ničesar. Ima čisto vest, lepo družino in zdaj, ko je pokopal svoje drage, je tudi notranje pomirjen. Iz te tragedije je izšel kot moralni zmagovalec, morilci in tisti, ki so se okoristili z njihovim premoženjem, pa so večinoma slabo končali.
Olga in Alojz Hudnik na snemanju oddaje Pričevalci.
Pričevanje Alojza Hudnika in žene Olge je izjemen prispevek k normalizaciji slovenske družbe, saj so številni, ki so bili soočeni z revolucionarnim nasiljem, še vedno deležni šikaniranja in drugorazredne obravnave. Hudnikovi so primer, kako je mogoče poiskati resnico in svojim dragim povrniti dobro ime. Pričevanje je bilo posneto na domu Hudnikovih pa tudi ob nekdanji domači hiši na Selu, na kraju umora in na pokopališču, kjer so žrtve končno našle svoj mir. Najdete ga na spletnem naslovu https://www.rtvslo.si/pricevalci/
Oddaja Pričevalci na TV Slovenija
Na Televiziji Slovenija že peto leto spremljamo za razumevanje zgodovine izjemno pomembno serijo Pričevalci avtorja Jožeta Možine, v kateri lahko slišimo različne zamolčane podrobnosti iz naše polpretekle zgodovine. V njej nastopajo žrtve komunizma, fašizma in nacizma, od nekdanjih partizanov do domobrancev in žrtev koncentracijskih taborišč. Leta 2016 se je RTV (direktorica je bila Ljerka Bizilj) uklonila pritisku zveze borcev in prepolovila število oddaj. Uvedla je oddajo Spomini, v kateri nastopajo le partizanski spomeničarji. A borci tudi s tem niso zadovoljni. V teh dneh zbirajo podpise za novo peticijo za ukinitev oddaje Pričevalci. Za to klavrno početje zlorabljajo celo borčevske proslave, kot je bil zadnji primer na Jančah. Borci (in njihovi priskledniki), ki se več kot 70 let po vojni »borijo« za svojo zgodovino, se Pričevalcev bojijo podobno kot hudič križa. Lani so organizirali smešen miting v Kopru, v katerem sta Tit Turnšek in Boris Kobal pozivala k obračunu z avtorjem … Jasno je, da to počnejo predvsem iz strahu, saj jih, večinoma privilegirance in njihove somišljenike, peče vest zaradi komaj verjetnih zločinov, ki so jih izvajali nad lastnim narodom. Eden najhujših posamičnih je bil predstavljen v eni zadnjih oddaj Pričevalci. Jožeta Možino smo povabili, da obnovi tragedijo pomora 10 članov Hudnikove družine iz Hruševega pri Dobrovi, ki se ji je leta 2018 v imenu države Slovenije opravičil predsednik Borut Pahor.
Uredništvo Demokracije
