Piše: A. H. (Nova24tv.si)
sako leto se leva nomenklatura zbere na osrednjem partizanskem mitingu v Dražgošah, kjer se obuja izmišljeni in neresnični mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše. Tudi tokrat ni bilo nič drugače, le da je zaradi bližajočih se volitev v vlogi osrednjega govornika nastopil premier Robert Golob, ki je svoj govor izrabil za namene predvolilne kampanje.
Že ko je premier izrekel, da “najsvetlejše prizore slovenske zgodovine zaznamuje enotnost – enotnost misli, duha in dejanj, povezanost v boju za emancipacijo slovenskega naroda, za svobodo slovenske kulture in slovenskega jezika”, je pokazal, da pravzaprav sploh ne razume oziroma boljše rečeno ne želi razumeti golih dejstev – in sicer, da so Dražgoše predstavljale simbol katastrofe za lokalno prebivalstvo, zatorej je res neokusno ob 84. obletnici dražgoške tragedije govoriti o najsvetlejših prizorih slovenske zgodovine.
Ker je Golob vztrajal, da so za tragedijo krivi le tuji vojaki, ne pa tudi partizani, in spomnil na dražgoško bitko kot na simbol neuklonljivosti ter zavrnil poskuse “potvarjanja” zgodovine, je nujno, da opomnimo na zgodovinska dejstva. V Dražgošah je pred vojno živelo približno 400 prebivalcev, od katerih je le pet pripadalo tajnemu komunističnemu krožku. Ti so leta 1941 povabili partizane, naj prezimijo v Dražgošah. Večina drugega prebivalstva nad “nasilneži z orožji” ni bila navdušena in jih je prosila, naj zapustijo njihovo mirno vas, saj so se bali nemškega odziva na dejstvo, da pri njih prezimuje Cankarjev bataljon. Nemci so izvedeli za partizane, ki so prezimovali v Dražgošah, ti pa so se odločili, da bodo vas “branili” pred Nemci, ki so tja prišli izključno zaradi partizanov.
Že prvi dan obstreljevanja vasi je večina partizanov pobegnila na Jelovico in prepustila civilno prebivalstvo na milost in nemilost nemškim okupatorjem. Če bi se partizani pravočasno umaknili iz Dražgoš, ne da bi vmes še vztrajno slabšali razmer, vas ne bi utrpela takšnih izgub, kakršne so bile zaradi partizanskega igračkanja. Moške iz drugega dela vasi so žive zažgali, vse ostale pa izgnali. Po bitki so bile Dražgoše zravnane z zemljo, vse hiše, vključno z vaško cerkvijo, so bile zminirane in porušene do tal. Čeprav se na spomeniku, ki se mu klanjajo, bohoti zapis, da so izbojevali veliko zmago, pa je zgodovinar Tone Ferenc dokazal, da je padlo 26 okupatorjev in devet partizanov. Nemci pa so pobili še 41 nedolžnih domačinov.
Golob je zavajal, da je ključ do uspeha osvobodilne fronte predstavljala enotnost med različnimi družbenimi in političnimi skupinami, čeprav ni bilo enotnosti, predvsem pa vseh organizacij, ki so bile v osvobodilni fronti ni nihče pooblastil za delovanje. Pooblastili so sami sebe in izključili druge, ki niso sprejeli vodilne vloge komunistične partije. Vsiljena je bila hegemonija ene ideologije, ki je zlasti po vojni prerasla v revolucionarno nasilje. Ker je bilo mogoče tudi slišati, da današnja politična delitev naroda ni zgodovinsko dejstvo, temveč je bila ustvarjena umetno, je potrebno ob tem opomniti, da je delitev ustvarilo revolucionarno nasilje, ki je zahtevalo ogromno nedolžnih žrtev, in povzročilo travme sorodnikom pomorjenih. Je pa seveda izredno cinično, da o ustvarjanju umetnih delitev sploh govori oseba, ki je na ideološkem bregu skupaj s tistimi, ki zavračajo izvensodno pomorjenim pravico do groba.
Ker se bližajo volitve, je Golob pričakovano govoril o porastu skrajnih gibanj, in da je “odgovornost današnje generacije, da zaščiti temeljne vrednote demokracije, pravne in socialne države”. Pozval je tudi k enotnosti. A če bi si častilci enoumja resnično želeli enotnost, bi se soočili z zgodovinskimi dejstvi, vse žrtve pokopali, tako pa še naprej vztrajajo pri negovanju mita, saj jim to pomaga pri ohranjanju oblasti.
