»Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje,« je v reviji Apollo News pod psevdonimom Air Tuerkis zapisal dijak iz Kreuzberga v Berlinu.
Dijak je star 16 let. Odrasel je na območju med parkom Görlitzer in Varšavsko ulico. »V moji osnovni šoli je bil delež tujcev več kot 70-odstoten,« piše in dodaja, da je doživel tisto, čemur pravijo »težave z integracijo«. Eden od sošolcev je udaril učitelja, drugi odšel od pouka, ker ga je učiteljica zgolj opozorila, tretji, ki redno obiskuje lokalno džamijo, mu je govoril o dobrih in zlih angelih na njegovih ramenih. »To je bil nor čas, izobrazbena raven je bila smešno nizka. V osnovni šoli se nisem naučil popolnoma ničesar.«
Dijak piše, da je še vedno dober prijatelj s Turki, Kurdi in Arabci. Ne zato, ker bi bili boljši, ampak ker so Nemci, ki so jih doma vzgajali v levičarskem duhu strpnosti, tako zelo neumni: »Njihove matere so bile prepričane, da iz njih še nekaj bo; da bodo risali lepe slike ali pa se morda ukvarjali z glasbo.«
»Ko sem postal starejši, sem odšel na gimnazijo, stran iz Kreuzberga. Starejši kot sem, več stvari se je spremenilo okoli nas. /…/ Tisti, ki so ostali v šolah v Kreuzbergu, so imeli le še dve možnosti: ali se izključijo in so kot Nemci zasmehovani ali pa se prilagodijo. Prilagodili so se. Asimilirali so se, da bi lahko bili del islamske mladinske kulture,« piše. In še: »Seveda, kar zadeva alkohol in dekleta, stvari niso bile tako strogo islamo-puritanske, razen v primeru, ko je šlo za vašo sestro, potem je bila to stvar časti. /…/ Njihova kultura se je drugače zelo alergično odzvala na vse, ker je nemško in zahodno. /…/ Opazoval sem, kako so tako asimilirani Nemci začeli uporabljati njihovo govorico /…/ in skušali svoje migrantske prijatelje preseči v njihovih dejanjih, kot sta agresija ali nagnjenost k nasilju.«
Dijak navaja, da moraš zelo paziti na nekatere stvari: »Obtožiti migrante za goljufijo pri nogometu na Bolzplatzu? Rajši ne. Bi se rad spogledoval z dekletom temnejše kože? Rajši ne. Ostani na varni razdalji od nje.«
Nekdanji župan Kölna in politik SPD Heinz Buschkowsky je pred kratkim mesto opisal takole: »Danes imamo soseske, ki imajo popolno enako infrastrukturo kot jo imajo v domovini. Nobenega pritiska ni za asimilacijo in učenje nemškega jezika. Nasprotno, prisotna je močna lokalna navezanost. Mladi pravijo: smo ponosni Turki in Arabci. Kaj Nemci sploh delajo tukaj?«
V Nemčiji se vse lahko zgodi, le ena stvar ne: da se nekdo iz moje generacije upre takemu razvoju dogodkov, še piše dijak. Sicer dojemajo, da se integracija migrantskih otrok v nemško družbo in kulturo ne dogaja, ampak menijo, da ni nujna. V stanovanjskih blokih v Berlinu, Dortmundu ali Bremnu, kjer mladostniške tolpe deklice silijo, da nosijo hidžabe, ni prav ničesar več, kar bi predstavljalo zahodno kulturo. Tam, kjer so migranti že v večini, se morajo prilagajati Nemci, in ne obratno, zaključi dijak.
