Piše: Gašper Blažič
V zadnjem času je v statističnih podatkih glede (nezakonitih) migracij mogoče zaslediti podatek, da je število migrantov iz Sirije močno upadlo, odkar v tej državi ne vlada več Asadov režim.
Marsikdo se bo spomnil, da je pred desetimi leti prišlo do velikega migrantskega vala iz Sirije, ko je tam izbruhnila državljanska vojna. Mainstream mediji so v glavnem govorili o beguncih, izkazalo pa se je, da je bila resnica precej drugačna. V našo državo so kot prehodni gostje večinoma prihajali mladi moški, ki niso bili niti begunci niti ekonomski migranti, pač pa t. i. socialni turisti, ki pa niso bili samo iz Sirije. Pravzaprav je bil v seštevku vseh nezakonitih migrantov delež Sircev že zadnjih nekaj let relativno nizek, sedaj je še dodatno upadel. To po svoje nekaj pove tudi o novi oblastni eliti v Siriji, ki ima, kot se je izkazalo, krvave roke, a jo Evropska unija vseeno (ali pa prav zaradi tega) podpira.
Kaj pa krščanski pogled na migracije in migrante? Vemo, da je papež Frančišek v vseh svojih dosedanjih nastopih pokazal veliko naklonjenost migrantom. Vendar tu ne gre za kampanjo v prid socialnega turizma, pač pa za splošno bližino migrantom vseh vrst. Gre za to, da v okoliščinah, ko beremo in poslušamo v glavnem o negativnih posledicah migracij v Evropi, ne izgubimo pristnega čuta za dostojanstvo človeka. V principu naj bi imel vsak migrant možnost, da se integrira v našo družbo. Če ima takšno voljo, bo to pokazal z dejanji – da se bo držal dogovorov, spoštoval zakone itd. Težko je namreč velikodušno sprejeti nekoga, ki bolj ali manj parazitira na račun davkoplačevalcev brez volje, da bi se integriral. Še teže pa tiste, ki predstavljajo za naše okolje varnostno tveganje.
Še dobro, da obstajajo tudi svetli zgledi. Nedavno sem imel priložnost srečati bogoslovce iz Misijonske družbe (lazaristi) večinoma iz držav zunaj Evrope. Tudi med salezijanci v Celju sem imel priložnost spoznati bogoslovca iz afriškega Konga, ki tekoče govori slovensko. Vsekakor velja upoštevati dobre zglede, da naš pogled na migracije ne bi bil preveč osredotočen na njihove negativne posledice. Navsezadnje nam o tem govori tudi naša zgodovinska izkušnja.
Leta 1945 se je zaradi komunističnega nasilja zgodil velik eksodus slovenskih kristjanov iz matične Slovenije čez Karavanke na Koroško (Vetrinj). Nedavno sem tako slišal izjavo kardinala Franca Rodeta, kako je kot enajstletnik zapustil domači kraj in bil prepričan, da bodo odsotni samo nekaj mesecev, nato se bodo vrnili domov. Vendar se to ni zgodilo, namesto vrnitve so potovali na tisoče kilometrov daleč v Argentino. Na slovenska tla je sedanji kardinal prvič spet stopil šele po dvajsetih letih, ki jih je pred tem večinoma preživel v Parizu. Za mnoge Slovence je bila ta nenadna iztrganost iz domačega okolja velika travma. Tudi ljubljanski škof Gregorij Rožman je leta 1945 odšel na Koroško v prepričanju, da se bo vrnil v Ljubljano. Vendar se to ni zgodilo – namesto vrnitve v svojo škofijo je moral oditi daleč stran, režimska propaganda pa je razširila lažno govorico, da je »pobegnil«, čemur so nasedli celo mnogi kristjani.
Obstajajo tudi razlike med političnimi emigranti: slovenska skupnost v Argentini je skozi generacije veliko bolj ohranila svojo nacionalno in kulturno identiteto kot pa denimo slovenska skupnost v ZDA, ki se je pod vplivom »talilnega lonca« dokaj hitro asimilirala. Za marsikaterega slovenskega begunca po letu 1945 pa je bilo šokantno, da so po prihodu v ZDA, četudi so imeli doktorate, nenadoma postali »ničle«. Začeti so morali vse znova. Podobno kot Jože Pučnik v Nemčiji, ko je moral – po študiju filozofije in primerjalne književnosti v Ljubljani – začeti kot navaden delavec, nato pa je ob delu končal študij in po končanem doktoratu postal celo univerzitetni profesor. Uspelo mu je. Vendar se je zaradi ljubezni do domovine vrnil leta 1989, čeprav bi v Nemčiji najbrž imel boljše karierne možnosti.
