Piše: Zvjezdan Radonjić
Znani borec za človekove pravice in pravno državo Vili Kovačič je sprožil vprašanje tajnega sojenja, sledeč popolnoma nejasni objavi Okrožnega sodišča v Celju, ki je preklicalo narok ob 9.30 uri dne 25.11.2021, ne navajajoč opravilne številke zadeve, strank postopka, kaznivega dejanja, faze postopanja. Čez tako nepopoln razpis naroka je zgolj naredilo črto z oznako tajnosti zadeve. Iz tega je g. Kovačič, kot tudi številni bralci, vključno z mano, sklepal, da se sodi meni, in sicer tajno. Upoštevajoč vso šikaniranje, ki ga več let doživljam od sodstva, so utemeljeno zaključili, da se mi sedaj sodi tajno, verjetno zaradi ne vznemirjanja javnosti ali nezmožnosti zbiranja podpornikov pred poslopjem sodišča.
Po objavi prispevka v Demokraciji se je služba celjskega sodišča oglasila z razlago, da se sodi nekomu drugemu (ne navajajoč komu), da pa je sojenje ne tajno, temveč je izključena javnost. Ravno to pojasnilo je predmet pojasnila, ki vam ga pošiljam, saj je »tajno sojenje« nekaj povsem drugega, pojmovno nezdružljivega z načelom »izključitve javnosti«.
Tajno sojenje poteka pred tajnimi sodišči, ki so ustavno ali zakonsko določena kot tajna, s polno kodifikacijo njihovih pristojnosti in pogojev delovanja. Kot tipičen primer navajam delovanje Ameriškega tajnega sodišča za nadzor nad tujimi obveščevalci (FISA). Pretežno odloča o pravicah specifičnih javnih subjektov o pogojih tajnega delovanja. Tako je denimo Agenciji za nacionalno varnost (NSA) periodično omogočala zbiranja tajnih podatkov s podaljševanjem dovoljen za nadzor telefonskih komunikacij iz leta v leto. Odloča torej tajno o tajnih ukrepih, objava katerih bi ogrozila nacionalno varnost. Predmetno upravičenje je od leta 2006 obnovila kar 36-krat. Objave njenih odločitev niso javne, gre za tako imenovane tajne uradne liste, saj bi razkritje njenih sojenj in sojenj podrejenih agencij razkrilo podatke o vohunskih in terorističnih mrežah, pa so njihove objave namenjene zgolj ozkemu krogu posebej upravičenih odjemalcev, praviloma najvišjega državne ranga. Po podatkih, s katerimi razpolagam, je v letih po vojni 1991 na podoben način potekal del dejavnosti vojaških in civilnih obveščevalnih teles, kar je bilo kmalu odpravljeno. Tajna sodišča so torej s predpisi zelo restriktivno določena, omejena na najbolj nujno, brez izjeme obravnavajo tajno. Znamenit je primer Edwarda Snowdena.
Za razliko od tajnih sojenj na tajnih sodiščih imamo v Sloveniji le redna sodišča, ki pod nobenim pogojem ne smejo soditi tajno. Ustava to prepoveduje. V členih 295-297 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je opredeljena možnost časovno in smiselno omejenega sojenja brez navzočnosti javnosti, kar je resen poseg v ustavo, pa se uporablja pod zelo restriktivnimi pogoji. Sam sem kot sodnik velikokrat zaprl sojenje v celoti ali delno, vendar vsakič po določilih ZKP, pretežno ob obravnavanju izredno občutljivih osebnih podatkov, zasliševanju mladoletnih ali prizadetih oseb ipd. Vsakič posebej sem soočil izključujoči se ustavni kategoriji zaščite osebnih pravic in pravic javnosti do nadzora izvrševanja sodne funkcije. Kadar koli sem bil v dvomu sem razpravnemu senatu predlagal javnost sojenja, izhajajoč iz nujno restriktivne rabe posega v dostop javnosti do sodnega odločanja, čeprav je s tem prizadeta osebna integriteta, vendar v sorazmerno manjšem obsegu. V ta namen je potrebno vsekakor predhodno zaslišati stranke, ne zaradi formalnosti, da mine nesreča, površno, temveč po načelu kontradiktornosti, da se soočijo razlogi pro et contra, pa se na tej podlagi sprejme odločitev, ki je seveda vsakič drugačna. Izhajajoč iz drugačnosti razmer.
Način, kako je Okrožno sodišče v Celju izključilo javnost, je hudo protiustaven. Že vnaprej je celotno sojenje spoznalo za tajno, ne da bi o tem na vsakem novem naroku posebej ugotavljalo potrebo po (delni) izključitvi. Pavšalno, kar vnaprej je, izven naroka, odločilo, da bo javnost a pripori izključevana, v polnem nasprotju z ZKP in ustavo. Pod nobenim pogojem ni možno v naprej opredeliti sojenje kot tajno. Na podlagi 25. člena ZKP bi moral o tem odločati izven razpravni senat, ki edini sprejema odločitve izven narokov, nikakor pa ne predsednik senata, predsednik sodišča ali sodna uprava. Izven razpravni senat bi moral predlog predsednice senata zavreči kot nedopusten, pa do tajnega sojenja ne bi moglo priti.
Dejstvo, da celotno Okrožno sodišče v Celju ne razume razlike med tajnimi in rednimi sodišči, tajnimi in rednimi sojenji, izključitvijo javnosti po zakonitem postopku, preklicevanje narokov in podobno poraja najbolj resne sume, da je to sodišče sploh sposobno soditi, zaradi razumevanja prava, ki ne presega ravni srednješolske izobrazbe. Zato osebno pričakujem, da me bo to sodišče, ne glede na argumente, spoznalo za odgovornega, pa me obsodilo na kazen, ne krivega ne dolžnega.
Posebej opozarjam na nedopustno ravnanje vseh ministrov za pravosodje do sedaj, pa ministra pozivam, naj se neha igrati angleške kraljice in končno prične delati. Za začetek naj odredi pregled delovanja sodišča, suspendira predsednika in vse sodelujoče pri predmetni zadevi ter pospeši priprave na prenašanje vseh sojenj v javnih medijih.
dipl. iur. Zvjezdan Radonjić
