Zgodovina se ponavlja, slovenski zgodovinski poraženci iz leta 1991 ponovno dvigajo svoje osramočene glave. Bolečina je globinska in težko obvladljiva, ker izvira iz zavisti in ljubosumja. ker sedanjih oblastnikov in njihovih sponzorjev pri osamosvojitvi ni bilo zraven, danes pa hočejo preko združitve muzejev razvrednotiti in izničiti spomin na osamosvojitev. Sicer pa zdaj ne gre več samo za muzej slovenske osamosvojitve, ki ga očitno nepreklicno ukinjajo, ampak je v ospredju domišljavost Golobove vlade, ki ob kopičenju dokazov lastne nesposobnosti. vladanja, skuša diskreditirati in ponižati, ne le glavne akterje osamosvojitve, ampak osamosvojitev kot tako. V globalnem in širšem kontekstu pa gre za še mnogo več, Gre za lokalni odmev na globalni imperativ uničevanja vsega in vsega kar ima predznak tradicije in zdravega razuma z uporabo odvzema identitete po receptu svetovno znane Gramscijeve metode kulturnega marksizma. Njen ekstrem je poljubna izbira spola.
Situacija glede muzeja pa vendarle ni brezupna, saj po drugi strani podivjana Svoboda dela hudo napako ko podcenjuje drugo stran in ji daje nov, ustvarjalni zagon, ki bo mnogim odprl oči in razširil pogled. Slovenija na srečo ni in nikoli ne bo Ljubljana, saj če bi bila, bi se nikoli ne osamosvojili.
Ko Golobova vlada ukinja muzej slovenske osamosvojitve ne smemo obupati . “Samo od hudega postane človek pameten” je nekoč rekel znan politik. Danes potrebujemo zasuk v razmišljanju. Muzej slovenske osamosvojitve sploh ne spada v Ljubljano. Treba ga je prenesti iz Ljubljane drugam, najbolje v geometrijsko središče Slovenije. Ljubljana –sicer mesto heroj, je namreč le redkokdaj v svoji zgodovini delovala državotvorno, bila je predvsem trgovska postojanka za sklepanje pogodb ter propagandno središče uvoženih totalitarnih ideologij. To že dolgo vedo in poudarjajo ne le Mariborčani in Štajerci. O tem priča i tudi daljša zgodovinska izkušnja od vključno Trubarja do generala Rudolfa Maistra. In veliko primerov kaže, da bo še dolgo tako. Zdravljenje Ljubljane bo dolgotrajnejše od gradnje novega središča. Zato je Ljubljana lahko le podružnica nečesa večjega, ne pa točka vrednostnega središča slovenskega naroda, ki si je leta 1990 prvič – morda pa celo zdnjič v svoji zgodovini, resnično pisal sodbo sam.
Zato mislim, da je zdajšnji izbris muzeja idealna prilika za preobrat tudi v razmišljanju glede lokacije muzeja kot središčne točke na nov način, tako, da geometrično in vrednostno središče slovenskega naroda združimo v eni in isti točki, v točki Geoss, pod Zasavsko Sveto goro, v kraju Vače pri Litiji in v bližini gradu Bogenšperk, nekoč v lasti velikana slovenske zgodovine, polihistorja Janeza Vajkarda Valvazorja.
Zgraditi pa moramo povsem nov objekt v napol sakralnem Plečnikovem stilu. Osamosvojitev in osvoboditev si nedvomno zasluži poseben oarhitekturni dosežek. Objekt, ki bo svetišče in obenem stičišče in ki bo točka preloma in diskontinuitete ter hkrati napoved konca novodobne zlorabljene svobode. Golobove svobode, ki nas hoče kot narod ponižati in uničiti. Zato ponavljam še enkrat , tako kot leta 1991, dokažimo tudi zdaj vitalnost in trdoživost in sposobnost preživetja kljub udarcem pobesnele Svobode. Zgradimo si tempelj osamosvojitve in osvoboditve drugje, .
Seveda pa vse to ni zastonj, čeprav bi denar za tak objekt po mojem prepričanju ne bil nepremostljiv problem,saj bi zanj prispevale mnoge slovenske občine z domoljubnimi župani in svetniki (ki jih ni malo), vsaj začetni prispevek pa bi dali številni državljani, mnogi zamejski rojaki in številni slovenski izseljenci doma in v tujini. Prepričan pa sem, da bi k donacijam pristopili tudi bogati posamezniki v domovini. Nekoč so v obrambi pred Turki naši predniki v silno skromnih razmerah gradili cerkve kot obrambne utrdbe , zdaj bomo zibrali za muzej in spomenik za utrdbo spomina.
Nekateri arhitekti že imajo idejo za mikrolokacijo objekta, poznana pa je tudi pot, kako to uresničiti – z najširšim sodelovanjem ljudstva, ki je izglasovalo samostojno državo na plebiscitu! Vrednostno in geometrijsko središče Slovenije naj se združita v eni in isti točki. Golobovo izključevalski absolutizem že deluje združevalno – tako kot je nekoč deloval Milošević, ko je nehote prispeval k takrat sanjskemu rezultatu na plebiscitu 1990. Formula je enostavna; treba je graditi nove – paralelne strukture, ker so obstoječe odtujene in ugrabljene. Bodimo realisti ter zahtevajmo in ciljajmo na nemogoče !.
Skratka: Kultura in prosveta , naj naša bo osveta ! Odlični arhitekti bodo z veseljem delali muzej – spomenik, kot ga še ni bilo. Muzej in spomenik, ki bo hkrati pomnik osamosvojitve in znanilec osvoboditve. Tokrat tudi osvoboditve od novodobne, pohabljene Svobode.
Tako pomemben muzej pa ne sme biti odvisen od katerekoli vlade, ampak tako kot leta 1990 od podpore ljudi. Velikanske večine, ki je leta 1990 glasovala na plebiscitu in je očetu slovenske države dr. Jožetu Pučniku omogočila izreči magične besede: “Jugoslavije ni več, gre za Slovenijo”. Danes gre za isto, gre za Slovenijo. Kljub vladi, ki želi ukiniti spomin na vrednostno in simbolno središče države in kljub vsem tistim, ki jim osamosvojitev ni bila intimna opcija. . Zato je nujno načrtovati alternativo. Kajti tudi samostojna Slovenija je bila nekoč samo alternativa.
Treba je torej narediti korak naprej – v osvoboditev, tudi z demonstrativno gesto tako, da geometrično središče Slovenije postane hkrati vrednostno središče Slovencev. S tem ko muzej prenesemo tja kjer je njeno geometrijsko središče, tako postane tudi pozitivno vrednostno središče . Ki pa resnici na ljubo, ne pripada Ljubljani. Po osamosvojitvi je namreč trajalo celih 20 let, da je na Ljubljanskem gradu prvič zaplapola slovenska zastava, žrtve slovenskega holokavsta in zločinsko pobiti Romi še danes ne dobijo pravice do groba. Tudi zato je pisatelj Boris Pahor pred leti zavrnil predlog, da postane častni meščan Ljubljane.Torej bi bil bil muzej osamosvojitve v Ljubljani v kraju, ki si gostoljubja niti ne zasluži!
Slej ko prej velja kar je zapisal domoljubni pesnik Jovan Vesel Koseski: »Kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti«! Ljubljanska mestna oblast pa je mnogokrat prijaznejša do tujcev kot do lastnih, slovenskih ljudi. Lokacija v glavnem mestu ni noben pogoj. Tudi Poljaki nimajo svojega najbolj znanega muzeja Solidarnosti v Varšavi ampak v muzeju v Gdansku.
Ta predlog je prispevek k akcijskemu načrtu s katerim vodstvo VSO – združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, želi prepričati vlado, da ukinitev samostojnega muzeja osamosvojitve, prekliče. Spričo enoumnega brezumja članov slovenske vlade pa to ne bouresničeno, zato je nujno, da se kot odgovor na ukinitev, zgodi premestitev. Res pa je – da geometrija ni nad srcem, kot pravi predsednik VSO,vendar aktualni dogodki govorijo, da Ljubljana nima srca. Nima pa niti pameti, da bi bila generator napredka države Slovenije. Zadnji dve leti pa kažeta, da je predvsem generator sovraštva in primitivizma in si lokacije spominskega muzeja osamosvojitve in osvoboditve niti ne zasluži.
Muzej mora biti postavljen na prijateljskem kraju, ne na okupiranem in neprijateljskem ozemlju na katerem župan pošilja policijo nad lastne ljudi, ko hočejo zaščititi ustavno pravico – čisto pitno vodo in zaračunava ljudem parkiranje na njihovem lastnem zemljišču in v kateri absolutistična mestna oblast s pomočjo Svobode preprečuje svobodno izražanje stališč in sklicevanje sej voljenih predstavnikov ljudstva.
Mnogo je krajev v Sloveniji, ki si to zaslužijo in tudi želijo in bi jim bil tak muzej v čast in ponos. Ali kot pravi pevec Jan Plestenjak, da mu je všeč ruralna in za vse prijazna Slovenija. Predlagana lokacija Geoss seveda ni edina možna. Ljubljana pod Jankovićem pa si tega privilegija vsekakor ne zasluži.
Ker je tema zelo pomembna, se obračam tudi na sedanjo predsednico države Natašo Pirc Musar, ki je do nedavnega poudarjala, da bo tudi kot predsednica aktivna državljanka, ki ne bo tiho.Zato pričakujem njen glas v obrambo spoštovanja vrednot slovenske osamosvojitve. Pričakujemo tudi javno in glasno opredelitev njenega predhodnika bivšega predsednika Boruta Pahorja. Zato oba pozivam, da nista tiho, da povzdigneta glas razuma in vesti za spoštovanje največjega zgodovinskega dosežka lastnega naroda. . Namesto da bi nas ta vlada v tem združevala, nas razdvaja, Naredimo konec norosti igranja z državnimi simboli. Ponavljam: kdor ne spoštuje se sam, podlaga je tujčevi peti.
Ljubljana, ni mesto heroj ! Še vedno čaka na osvoboditev. Privilegija lokacije narodnega središča in svetišča, si ne zasluži vsak kraj in vsako mesto. Zato je razmišljanje o premestitvi muzeja drugam zelo na mestu, Je nujen odgovor na uničevalno antislovensko in raznoradovalno politiko te vlade in ljubljanskega župana.
