Piše: dr. Jože Dežman, predsednik vladne komisije za ureditev vprašanj prikritih grobišč
Spoštovani g. Milan Kučan! Z zanimanjem smo prebrali vašo izjavo v zadnjem Reporterju.
Pozdravljamo vaše zanimanje za vprašanja, povezana s prikritimi vojnimi grobišči, vendar menimo, da je zaradi nekaterih netočnih navedb v vašem sklepanju potrebno podati dodatna pojasnila.
Komisija za reševanje vprašanj prikritih vojnih grobišč je leta 2025 obeležila 35 let svojega delovanja. V tem času je njeno delo ves čas usmerjeno v strokovno, odgovorno in pietetno obravnavo žrtev povojnih pobojev ter v iskanje rešitev, ki temeljijo na spoštovanju človekovega dostojanstva, zgodovinske resnice in veljavne zakonodaje. Zato vam pripenjamo zbornik prispevkov s slavnostnega posveta v Državnem svetu ob tem visokem jubileju, da boste lažje dobili vtis o količini, kakovosti in pomembnosti opravljenega dela.
Posebej želimo poudariti, da je ravnanje s posmrtnimi ostanki žrtev povojnih pobojev skupna skrb Komisije in Republike Slovenije. Država in pristojni minister sta brez predhodnega soglasja svojcev poskrbela za prenos posmrtnih ostankov 3450 žrtev, ekshumiranih iz Jame pod Macesnovo gorico, iz garaže Komunale Kočevje v državno kostnico Lipica v Škofji Loki. Kljub začetnim pomislekom in nasprotovanju smo se člani Komisije prepričali, da je bil prenos izveden po visokih strokovnih standardih in na pietetni način. Prav tako smo si ogledali mesto začasne hrambe v kostnici v Škofji Loki in ga sprejeli kot začasno mesto hrambe do dokončnega pokopa.
Ne moremo pa se strinjati z dejstvom, da se pri nadaljnjih odločitvah dokončnega pokopa ne upošteva volje in želja svojcev žrtev, ki so bile umorjene po vojni brez sodnih postopkov, na izjemno nehuman način in bile nato dolga desetletja prikrite in zamolčane. Zločin ostaja zločin, tudi če je bil zamolčan več desetletij. Takšna dejanja so bila nepietetna, nečloveška in ne more jih opravičiti nobena zgodovinska ali politična okoliščina.
Svojci žrtev in civilna družba si želijo, in to so večkrat povedali in napisali, da bi bilo pokopno mesto v Ljubljani, glavnem mestu vseh Slovencev, ne le prebivalcev Ljubljane. Pokop teh žrtev bi pomenil simbolno dejanje, ki potrjuje naše zavedanje in spoštovanje do vseh, ki so bili po vojni umorjeni. Večina teh žrtev so bili Slovenci in Romi, vendar med njimi najdemo tudi druge, ki so bili prepoznani kot žrtve povojnih pobojev. Takšen pokop ne pomeni zgolj izpolnitve formalne obveznosti, ampak predstavlja etični in moralni korak, s katerim družba priznava svojo preteklost, spoštuje žrtve in daje dostojanstvo njihovim potomcem. Take sklepe je sprejela tudi Komisija in za njimi stoji tudi danes.
Člani Komisije se zavzemamo za postavitev vseslovenskega groba v Ljubljani za vse še nepokopane žrtve, vključno s partizanskimi. Takšen grob bi pomenil preseganje desetletij delitev, sporov in ideoloških razhajanj. Na tem mestu, spoštovani nekdanji predsednik, vidimo tudi vašo pomembno vlogo – da kolikor je v vaši moči, prispevate k pomiritvi ter k spoštovanju vseh mrtvih, ne glede na okoliščine njihove smrti ali vloge, ki so jo posamezniki odigrali v preteklosti.
Prepričani smo, da se glavno mesto ne bi smelo bati posmrtnih ostankov, temveč bi z njihovim dostojnim pokopom pokazalo, da smo kot družba dozoreli.
Z zaskrbljenostjo smo sprejeli vašo navedbo, da bi se nepokopane žrtve lahko pokopale na Teharjah. V 28.a členu Zakona o vojnih grobiščih (osrednja kostnica) je zapisano:
»Na območju Spominskega parka Teharje se postavi osrednja kostnica, kjer se na spoštljiv način poskrbi za posmrtne ostanke oseb, ki se prekopljejo skladno z določbo 27. člena oziroma osmim odstavkom tega zakona.«
Spoštovani, osrednje kostnice na Teharjah ni!
Spominsko obeležje na Teharjah ima ob simbolični kripti zgolj dva manjša polkrožna prostora, ki nikakor ne zadoščata za hrambo tako velikega števila posmrtnih ostankov, ki trenutno čakajo na dokončni pokop v kostnicah v Škofji Loki in na Dobravi, da o številu še neizkopanih posmrtnih ostankih ne govorimo. Samo posmrtnih ostankov iz Macesnove gorice je več kot osemdeset kubičnih metrov.
Preusmerjanje pokopa na območje nekdanjega nemškega in pozneje komunističnega uničevalnega taborišča Teharje, ki se nahaja na nekdanjem odlagališču sadre in je neposredno ob sedanjem in aktivnem odlagališču odpadkov Bukovžlak in kjer so še vedno pokopani umrli taboriščniki, je z moralnega vidika nesprejemljivo. Takšna odločitev bi pomenila dodatno bolečino za svojce žrtev in bi predstavljala tudi resno sramoto za državo. Smetišče ne more biti pokopališče.
Bolečina potomcev žrtev je še vedno globoka in živa. Prošnje svojcev, njihovo vztrajno prizadevanje ter predlogi za trajno pokopno mesto v Ljubljani pogosto naletijo bodisi na ignoranco bodisi na odprt odpor. Le redki politični predstavniki, na eni ali drugi strani, so se pripravljeni poglobiti v to zahtevno tematiko in pokazati iskreno empatijo. Prepogosto namesto razumevanja in odgovornosti zaznavamo zgolj izkazovanje moči, pomembnosti in prevlade, po logiki, kdo bo v razpravi zmagal, namesto da bi v ospredje stopila pieteta in spoštovanje do žrtev ter njihovih svojcev.
Upamo, da bodo ta pojasnila prispevala k boljšemu razumevanju stališč Komisije ter k nadaljnjemu dialogu, ki bo temeljil na preverjenih dejstvih, spoštovanju žrtev in njihovih svojcev ter na skupni skrbi za dostojanstveno ureditev tega občutljivega vprašanja.
Premiki v pozitivno smer, dajejo upanje, da bo mogoče z več posluha in medsebojnega razumevanja postopno najti rešitev, ki bo dostojna žrtev, sprejemljiva za njihove svojce in bo povezovalna za celotno družbo, saj skupne prihodnosti ne moremo graditi na temah, ki nas razdvajajo, zato jih moramo čim prej rešiti. Skupno prihodnost pa zgraditi na vsebinah, ki nas povezujejo, krepijo in delajo bolj solidarne – kar je v svetu, v katerem živimo, tudi eksistenčna nujnost.
V pričakovanju, da boste tudi sami ponovili stališča, ki ste jih o pogrebu teh žrtev izrekli na maši zadušnici za te žrtve julija 1990, vas lep pozdravljamo.
Predsednik Komisije
Dr. Jože Dežman
Izjava g. Milana Kučana v Reporterju
Igor Kršinar: Zakaj Jankovića ne morete prepričati, da dovoli pokop žrtev povojnih pobojev na ljubljanskih Žalah? Za dostojen pokop teh žrtev se je zavzela tudi predsednica države Nataša Pirc Musar.
Milan Kučan: Ne želim nikogar prepričevati v dejanja, ki se njemu zdijo nesprejemljiva, niti nimam takšne moči. Sicer pa je moje stališče jasno, torej da je nehumano, nepietetno in necivilizacijsko sedanje ravnanje s posmrtnimi ostanki žrtev povojnih pobojev. Najbolj necivilizacijska pa je zloraba teh nesrečnikov v politične namene. Moje stališče je, da je treba s tem končno prenehati. Ko sem še bil predsednik, je bilo na ravni države dogovorjeno, da bo mesto pokopa na Teharjih. Sedanja vlada je to odločitev potrdila. Vztrajanje na stališču, da mora biti pokop v Ljubljani na Žalah, pa ni stališče pietete, ampak je izrazito politično stališče. Kdor vztraja na kraju pokopa in ne na pokopu, ta v resnici pokopa ne želi. Ne vidim drugega razloga za tako stališče kot politični interes, da se ta tragični del zgodovine lahko zlorablja še naprej.
