Piše: Andrej Magajna
Vemo, da je ključni predvolilni slogan novonastale stranke slonel na antijanšizmu. Pravzaprav je bila ta Golobova strankarska iniciativa visoko na javnomnenjskih letvicah, še ko sploh ni imel programa. Že takrat se je rokohitrsko znašel z odgovorom: “Res ga nimam, saj program so ljudje.” Ne vem, kaj je s tem mislil. Da bo šel malo na okoli in povpraševal po ulicah in trgih, kaj ljudi žuli.
Na razrednem sovražniku se je od nekdaj mobiliziralo množice. Še posebej, ko »ponosni nasledniki Zveze komunistov« z obljubami socialističnega raja niso mogli več pridobivati množic.
Pa pojdimo k naslovu. Da bi premier pokazal, kako grozno je bilo pod Janšo, najbolj pogosto govori o »zaplinjeni« Ljubljani. Ljudje pa so itak pozabili, da je vozilo, opremljeno tudi z vodnim topom, nabavila bivša notranja ministrica Katarina Kresal.
Stalno opozarjanje na vnovični prihod Janše je Golobova stalnica, od katere ne odstopi.
In marsikdo si res misli: Ni važno kaj nova oblast dela, glavno, da »princ teme« ponovno ne pride na svetlo. Da pa realnost le ne bi prevečkrat priplavala na površje oz. ozaveščala, so potrebni mediji. In res je Golob plasiral v proceduro zakon o RTVSLO že takrat, ko pravzaprav parlament še ni bil opolnomočen. Da ne govorim o načinu, kako se je lotil dominantnega medijskega omrežja. Ve zakaj.
Že veliki utemeljitelj »ponosnih naslednikov« Vladimir Ijlič Lenin se je tega zavedal, ko je rekel: Ko puške obmolknejo, je naše orožje propaganda.« Delujejo kot v »starih dobrih« časih.
Velja za vse totalitarne režime. Kritični besedi je potrebno vzeti glas, če hočeš nemoteno uveljavljati svoje nedemokratične interese. Začenši pri parlamentarni opoziciji, temeljni instanci družbenega nadzora. Ta res na splošno »rada nagaja«, a ima izredno pomembno sistemsko funkcijo. Gre za kontrolo izvršilne oblasti, za katero pa parlamentarna večina ni ravno motivirana.
In kot se Svoboda »na horuk« loteva vsega, česar se loti, tako, na udarniški način, to počne tudi v parlamentu. Tam, kjer bi se lahko najbolj svobodno govorilo (fr. parler – govoriti) to temeljno svoboščino sistematično zatirajo.
In res kaj takega v treh desetletjih naše (tako imenovane) demokracije še ni bilo: odvzem besede, izklapljanje mikrofonov, onemogočanje poslanskih vprašanj, itd …
Tistih, ki jih je po Marcelu jeb… več, »se jeb… za Poslovnik. Leninistični boljševizem teh, ki imajo večino, je v polnem razmahu.
Smo se leta 1990 za to borili ?! Bil sem v ožjem predsedstvu koalicije DEMOS. Druga točka našega programa je bil, poleg osamosvojitve, prehod iz enopartizma / enoumja v politični pluralizem. Temelj le-tega pa je svoboda govora.
In namesto, da razpravljamo ali je mesto »Budnice« na državnozborskih klopeh, bi mogoče moral v razpravni dvorani parlamenta že davno nazaj viseti Voltairov stavek: »Ne strinjam se z vašim stališčem, a bom do smrti branil vašo pravico, da ga poveste.«
