Piše: C. R.
Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja dr. Francu Rodetu, mag. Gezu Fili in dr. Nedžadu Grabusu.
Kardinal Rimskokatoliške cerkve dr. Franc Rode je prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo in zasluge za osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga.
Mag. Geza Filo je prejel srebrni red za zasluge za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Evangeličanske cerkve v Sloveniji. Srebrni red za zasluge je prejel tudi mufti dr. Nedžad Grabus za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji.
Za življenjsko delo in zasluge za osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga prejme dr. Franc Rode, kardinal Rimskokatoliške cerkve, zlati red za zasluge.
Nekdanjega slovenskega nadškofa in metropolita dr. Franca Rodeta je papež Benedikt XVI. leta 2006 imenoval za kardinala. Dr. Franc Rode je tako postal prvi kardinal iz Slovenije. V dolgi zgodovini katoliške cerkve na Slovenskem je bil ob tem šele tretji kardinal slovenskega rodu in prvi po več kot sto letih. Njegovo imenovanje je bilo zato tudi priznanje mladi samostojni državi Sloveniji.
Kardinal dr. Franc Rode je ljubljansko nadškofijo in slovensko metropolijo vodil v letih od 1997 do 2004, širša slovenska javnost pa ga je poznala že prej, ko je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja med drugim predavatelj na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani in urednik revije Znamenje. Sam je ocenil, da ga je prav to delo postavilo v osrčje kulturnega življenja in mu dalo priložnost pobliže spoznati filozofe, umetnike in publiciste, ki »so tista leta kaj šteli v Sloveniji«. Med njimi so bili Edvard Kocbek, Ivan Mrak, Jože Snoj in Alojz Rebula. Razmišljal, predaval in pisal je tedaj predvsem o svobodi: »Kristjani moramo biti vselej na strani svobode, ne samo takrat, ko gre za našo svobodo, ampak za svobodo katerega koli človeka ali človeške skupnosti; tudi drugače mislečih.«
Vedno se je čutil Slovenca, naj ga je pot vodila še tako daleč stran od domovine. Odraščal je v Argentini, študiral v Rimu in Parizu. Svet je bil njegov dom, Franc Rode je postal svetovljan, a oznaka, ki ga najbolje opiše, je, da je postal Slovenec treh kultur in ene domovine. V Slovenijo se je prvikrat za daljši čas vrnil leta 1965, najprej je služboval v Celju in nato v Ljubljani, kjer je bil ravnatelj in pozneje predstojnik lazaristov ter predavatelj na teološki fakulteti. Bil je prvi predavatelj osnovnega bogoslovja, ki je neposredno spregovoril o medverskem dialogu z muslimani: učil je, da je dialog med islamom in krščanstvom mogoč le iz pristnega življenja iz vere in v iskanju skupnih verskih osnov ter civilizacijskih idealov, ne pa v osredotočanju na teološke razlike.
Po šestnajstih letih bivanja v domovini je odšel v Vatikan, kjer je v papeškem tajništvu za dialog z neverujočimi kot osebni tajnik francoskega kardinala Pouparda pripravil številna mednarodna srečanja s predstavniki institucij neverujočih, zlasti z evropskimi marksisti, in na njih tudi sodeloval. V prelomnih časih velikih sprememb v Evropi je tako konec osemdesetih let prejšnjega stoletja in pozneje pomembno prispeval k dialogu čez železno zaveso ter spodbujal medverski dialog. Čutil je moč trenutka. »Zdaj je čas sprememb. To je redko v zgodovini. Zdaj se da kaj spremeniti,« je pisal leta 1989 v Slovenijo in po besedah filozofa Tineta Hribarja za večjo slovensko samostojnost oziroma osamosvojitev delal vse, kar je mogel. Do imenovanja za ljubljanskega nadškofa je ostal v Vatikanu in deloval kot tajnik Papeškega sveta za kulturo vse od njegove ustanovitve leta 1993.
Kot nadškof si je dr. Rode za škofovsko geslo vzel Trubarjeve besede »stati inu obstati«. Veliko pozornosti je namenil urejanju odnosov med Cerkvijo in državo, in ko se je s tega položaja poslovil, sta imela Republika Slovenija in Sveti sedež sklenjen sporazum o pravnih vprašanjih. Spet je odšel v Vatikan, kjer je najprej postal prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja, nato še član Kongregacije za škofe in leta 2006 kardinal.
Slovenstvo in krščanstvo sta mu bili vedno primarni kategoriji, je ocenil Alojz Rebula in dodal, da je človek v nadškofu Rodetu čutil »skrb za usodo slovenskega naroda«.
Za življenjsko delo in zasluge za osamosvojitev Republike Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga se država Slovenija kardinalu Rodetu zahvaljuje z zlatim redom za zasluge.
Za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Evangeličanske cerkve v Sloveniji prejme mag. Geza Filo srebrni red za zasluge.
Mag. Geza Filo je od leta 1985 luteranski duhovnik v evangeličanski cerkvi Primoža Trubarja v Ljubljani, leta 2013 pa je bil izvoljen za škofa slovenske Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi. Škofovske posle je prevzel od prvega evangeličanskega škofa Geze Erniše iz Moravcev in jih lani predal Leonu Novaku iz Murske Sobote. Rojen je bil v kmečki, tradicionalno verni luteranski družini v Ivanovcih na Goričkem. Šolal se je v domačem kraju, pozneje v Fokovcih in Murski Soboti ter nato s štipendijo Svetovne luteranske zveze študiral teologijo v Bratislavi. Po vrnitvi je opravil kaplanski staž v Murski Soboti, podiplomski študij v Erlangnu v Nemčiji pa je prekinil zaradi poziva ljubljanske gmajne, naj čim prej pride k njim. Odtlej deluje v Ljubljani, in ko je bil leta 2013 imenovan za škofa, je bil po obdobju reformacije prvi škof, ki je slovensko evangeličansko cerkev vodil iz slovenske prestolnice. S svojim delom je vedno skušal pokazati, da protestantizem ni le stvar Prekmurja, ampak s svojim pomenom za slovensko kulturo in slovensko knjigo pripada celotni Sloveniji ter je zato tudi dan reformacije praznik vseh Slovencev.
Pri svojem delovanju mag. Filo pooseblja evangeličansko skromnost in toleranco. Vedno se je trudil za enakopravnost in strpnost med našima zgodovinskima cerkvama ter drugimi verskimi skupnostmi. V programskem svetu RTV Slovenija si je prizadeval, da se v program vključi verski program za verujoče različnih veroizpovedi. Kot prepričani zagovornik sožitja med krščanskimi cerkvami je bil pobudnik za ustanovitev Sveta krščanskih cerkva v Sloveniji, v katerem je deloval za strpen in povezovalen dialog med različno mislečimi.
Vedno je veliko pozornosti namenjal ljudem v stiski. Dolgo je vodil evangeličansko humanitarno organizacijo Podpornica, ki pomaga ljudem ne glede na njihovo versko ali ideološko pripadnost. K istim ciljem je bil usmerjen tudi pri delovanju v Fundaciji za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v Republiki Sloveniji. Ker se je zavedal, da je treba dobro poznati zgodovino, je sodeloval pri ustanovitvi laičnega Slovenskega protestantskega društva Primož Trubar, ki znanstveno proučuje slovenski protestantizem.
Z utrjevanjem načel strpnosti, tolerance in človekove svobode, povezane z odgovornostjo, je mag. Geza Filo zvest svojim protestantskim prednikom, ki so nam omogočili, da smo že v 16. stoletju s knjigo v roki stopili ob bok najbolj razvitim narodom Evrope. Nekdanji škof mag. Geza Filo je prepričan, da tudi v današnjem svetu potrebujemo reformatorski duh, saj se srečujemo s podobnimi škodljivimi načini delovanja kot pred petimi stoletji. V intervjujih in izjavah mag. Geza Filo poudarja reformacijsko misel, da je svoboda posameznika relativna, njegova odgovornost za storjena dejanja pa absolutna.
Mag. Geza Filo je s svojim delovanjem utrdil Evangeličansko cerkev v Sloveniji in jo približal ljudem tudi v osrednji Sloveniji, kjer je njeno zgodovinsko izhodišče. Ob tem nas nenehno opozarja na etična merila evangeličanov, ki nam bodo koristila zdaj in v prihodnje.
Za delo, strpnost in povezovalnost se mu država Slovenija zahvaljuje z odlikovanjem.
Za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji prejme dr. Nedžad Grabus srebrni red za zasluge.
Dr. Nedžada Grabusa je slovenska javnost spoznala leta 2006, ko je bil imenovan za muftija Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji in je prišel v Ljubljano. Za njim sta bila šolanje na Gazi Husrev-begovi medresi in študij na Fakulteti za islamske znanosti v Sarajevu, kjer je nato deloval kot urednik verskega programa na radiu in televiziji. Za njim je bila tudi izkušnja vojne v Bosni in Hercegovini.
Pred njim je bil zato jasen cilj: odločen je bil, da bo v novem okolju povezoval ljudi svoje skupnosti med seboj, hkrati pa z okoljem, v katerem živijo v Sloveniji. Med ljudmi je treba graditi mostove, je rekel. »Vsak človek mora imeti svoje malo mesto pod soncem, vendar ne more ustvarjati sveta le sam zase.«
V poldrugem desetletju službovanja v Sloveniji je z razgledanim, preudarnim, spoštljivim in mirnim načinom vodenja Islamske skupnosti uspel vzpostaviti trden odnos z državno in lokalno oblastjo. Leta 2007 je v imenu Islamske skupnosti podpisal sporazum z Vlado Republike Slovenije o pravnem položaju Islamske skupnosti pri nas. V javnih nastopih, predavanjih in pogovorih s slovenskimi in tujimi mediji je bil dr. Grabus glas strpnosti, ki opozarja na pomanjkljivosti v družbenih odnosih ter kliče k vzpostavitvi mirnega sobivanja in sožitja v družbi za splošno dobro.
Strpno in spoštljivo je razvijal in utrjeval medkulturni in medverski dialog v Sloveniji in Evropi. Z vsem delovanjem je razvijal in podpiral vrednote demokratične družbe, ki vse posameznike v skupnosti povezujejo v odgovorne državljane.
Vrh njegovega delovanja je sodobni Muslimanski kulturni center Ljubljana, ki mesto dela bolj odprto, vključujoče in še lepše. Arhitekturni dragulj s tiho, milo odprtostjo povezuje Islamsko skupnost s širšo slovensko družbo. Čas graditve centra in v njem džamije z minaretom je bil dolg in zaznamovan z različnimi svetovnimi izzivi, a se je v Sloveniji iztekel v vzor spoštljivega sožitja in sobivanja.
Kot predavatelj dr. Grabus sodeluje s teološkima fakultetama v Ljubljani in Sarajevu ter študentom tu in tam razširja obzorja duha z zgledom, ki priča o vrednosti nenehnega izobraževanja in spoznavanja drugih kultur. Sodeluje na številnih mednarodnih znanstvenih konferencah, je avtor ali prevajalec člankov, besedil in knjig. Mufti Grabus je tudi sopredsedujoči Svetu muslimanskih in judovskih verskih voditeljev v Evropi. Za uspešno, povezovalno in k strpnosti usmerjeno vodenje Islamske skupnosti se mu država Slovenija zahvaljuje z državnim odlikovanjem.
