Piše: Tanja Brkić
Vladajoča koalicija je na zadnji dan leta stran od pozornosti javnosti sprejela predlog zakona o medijih, ki že sproža številne kritike zaradi svoje represivne narave. In če mislite, da se vas zakon o medijih ne tiče, si dobro preberite nadaljevanje, saj so tarča zakona vsi, ki objavljajo na družbenih omrežjih.
“To pomeni, da se pravzaprav lahko spravijo na vsakega, ki objavlja na družbenem omrežju kakšne misli pa ima malo večji doseg, četudi niti ni monetiziran, se pravi nič od tega ne zasluži, ampak samo kot fizična oseba, kot državljan sodeluje v razpravah,” je pojasnil medijski strokovnjak Borut Rončević, ki dodaja, da bo vlada skušala najverjetneje poseči tudi na družbeno omrežje X, ki cenzure ne dovoli. Sicer to ne bodo mogli storiti neposredno, ampak posredno – s finančnimi globami.
Še več davkoplačevalskega denarja njim naklonjenim medijem
“Vse skupaj je zelo zaskrbljujoče. Z javnimi sredstvi bodo hranili sebi naklonjene medije, še bolj kot doslej, kar je že samo po sebi nezaslišano. Pravzaprav želijo uzakoniti možnost za kontrolo oziroma cenzuriranje kakršne koli svobode ali pa od vlade neodvisne medije, se pravi ta dikcija v zakonu, ki pravi, da se mora kot medij registrirati vsak, ki objavlja misli, s katerimi ima možnost vplivali vplivati na javno mnenje,” je pojasnil Rončević in dodal, da bo zaradi izražanja svojih misli ogrožen prav vsak, ob tem pa ga bo doletela huda finančna globa.
Bodi tiho ali plačaj kazen
Rončević izpostavlja, da se bodo “zaradi tega nabrale velike kazni, ki jih povprečna oseba ne bo mogla plačati, kar pomeni, da če ne boš želel ogrožati svoje lastne eksistence, boš preprosto prisiljen v to, da boš tiho“. Če pa se bo našel kdo, ki se bo zaradi tega le registriral kot medij, bo njegovo mnenje ogrožal medijski inšpektor, ki bo zahteval umik vsake objave, ki vladajočim “ne bo všeč”, kar se zdaj že dogaja na platformi Facebook. Položaj inšpektorja, ki bo odgovoren za preganjanje neustreznih vsebin, bo imenovan s strani ministrice za kulturo v soglasju s predsednikom vlade. Na to je Rončević opozoril tudi na družbenem omrežju X, kjer je navedel primer Žige Turka, ki na spletu objavlja svoj blog, Turk pa se je na to odzval, da svojega spletnega bloga ne namerava registrirati kot medij. “Nismo v časih, ko bi moral biti vsak pisalni stroj prijavljen oblasti. In če mi bodo kaj sitnarili, jih bom do ESČP gnal,” je zapisal.
Glede na znano ideološko usmerjenost trenutne oblasti je jasno, da bo položaj inšpektorja uporabljen za selektivno cenzuro. To se kaže tudi v vztrajnem zavračanju sodnih odločb, kar je postalo značilno za sedanjo vlado. “Zadeva je ta hip strašno zaskrbljujoča, pa tudi nespametna, ker kaj pa, če se na naslednjih volitvah oblast zamenja in tako močno orodje dobijo njihovi politični nasprotniki,” se sprašuje in dodaja, da je treba zakone pisati na tak način, da so ti “všeč tudi, kadar si v opoziciji. Zakon ima totalitarne tendence, omogoča pa jim kontrolo nad svobodo misli in besede”.
“Bolj ko berem novi ZMed, ugotavljam, da se bom moral vsaj 3x registrirati kot medij, ki objavi “vsebine za javnost”: – kot #Požareport – kot #UraResnice – in kot #BojanPožar na X. Ps: to ni joke, saj tako zahteva zakon, sicer me bodo globili. Mene prvega, sem namreč tarča,” se je na vsebino predloga zakona odzval raziskovalni novinar Bojan Požar.
Navidezna svoboda, dejanska cenzura
Pod pretvezo zagotavljanja pluralnosti, zaščite novinarjev in pravic občinstva je zakon uvedel tri ključne spremembe:
- Ideološko določanje neprimernih vsebin: Mediji, ki se ne bodo podredili smernicam trenutne oblasti, bodo kaznovani z visokimi denarnimi kaznimi ali odstranjenimi vsebinami.
- Selektivna finančna podpora: Prijateljski mediji bodo prejeli dodatna sredstva, kar bo še povečalo njihovo odvisnost od vlade in zmanjšalo njihovo neodvisnost.
- Izčrpavanje kritičnih medijev: Finančni pritiski na medije, ki se ne strinjajo z vladno politiko, bodo postali orodje za utišanje kritike.
Poleg teh ukrepov zakon vsebuje tudi predpise, ki kažejo na pomanjkljivo razumevanje sodobnega delovanja medijev, kot je na primer predpisovanje ločitve med oglaševalskimi dejavnostmi in uredniškimi vsebinami.
Glede reakcije Bruslja ni optimističen
Rončević meni, da obstaja možnost reakcije Bruslja, “sploh če gledamo, kako so ostro reagirali na dogajanja v medijskem prostoru na Madžarskem ali pa morda pred tem tudi na poljskem pred zamenjavo oblasti na Poljskem,” nadaljuje in dodaja, da ga sicer ne preveva velik optimizem, sploh po tem, kar je slovenska javnost videla v primeru ustavnega odločanja o zakonu o RTV, ko je ustavno sodišče ravno v tem času obiskala evropska komisarka Vera Jourova. “Takratno komunikacijo še danes skrivajo kot kača noge. Na Bruselj ne računam, žal.”
Zakon prinaša prekomerno regulacijo in zastarele predpise, kot je ločevanje oglaševanja in uredniških vsebin, ki ne ustrezajo sodobnemu medijskemu standardu. Kritike, vključno z Društvom novinarjev Slovenije, opozarjajo, da zakon odpira vrata politični pristranskosti in subjektivnim razlagam, kar bi lahko omejilo neodvisnost medijev in svobodo govora. Ministrstvo za kulturo je izpostavljeno kot ključno za to pristranskost zaradi svojih ideoloških usmeritev. Z vprašanji smo se obrnili tudi na Društvo novinarjev Slovenije, ki pa doslej še niso odgovorili.
Ljudje bi morali na ulice
Rončević se strinja, da je problematično tudi dejstvo, da večina ljudi misli, da se jih zakon o medijih ne dotika in da zadevo ignorirajo. Meni, da bi morali ljudje iti na ulice, a tudi na to ne računa, saj “če ljudje ne gredo na ulice ob tem, da se jim nižajo plače preko čedalje višjih davkov od tega, da se novi davki napovedujejo. Ne, seveda ni za pričakovati, da bi šli ljudje na ulice zaradi medijskega zakona.” Trdi, da stranka Levica v tem primeru grobo zlorablja svoj položaj za doseganje ideoloških ciljev in opozarja, da je Levica v resnici zelo nevarna za demokracijo.
Pozitivno presenečen je nad široko razpravo na družbenem omrežju X, kjer se o tem veliko govori, ob čemer omeni poziv publicista in praktičnega filozofa Andreja Drapala in svojih kolegov v “borbo” proti omenjenemu zakonu, saj so se v preteklosti proti podobnemu že borili. Govorimo namreč o 133. členu Kazenskega zakonika. “Seveda se ne bo nič od tega, ampak v bistvu zanimivo – vsi ti, ki so se v Jugoslaviji borili proti 133. členu za demokracijo, so dejansko odigrali neko pozitivno vlogo. Zdaj se s tem ne bodo ukvarjali.”
Določbi zakona o neprimernih vsebinah in sankcijah imata namreč zaskrbljujoč odmev na 133. člen Kazenskega zakonika SFRJ, ki je urejal verbalni delikt. Grožnja z zaporom sicer (zaenkrat) ni del zakona, vendar finančne in pravne posledice za neposlušne medije lahko privedejo do podobnega učinka.
133. člen je imel ambicijo, da bi zajezil “sovražno propagando”, a javnost si ga je zapomnila kot tistega, ki je sankcioniral verbalni delikt. Z njim so lahko, denimo, preganjali novinarje in mlade (ter malo manj mlade), ki so preveč jezikali.
Zakon bo vplival tudi na “vplivneže” in vse z večjim številom sledilcev. Na zaskrbljujočo vsebino se je odzvala tudi mlada vplivnica Zala Klopčič, ki je na družbenem omrežju Instagram zapisala: “Država bo presojala, ali so objave sovražne, in če tako, jih čaka kazen. Tako se bodo znebili vseh kritik in nas dokončno utišali. Zakon praktično prepoveduje vse medije, razen RTV, ker ne dovoljuje hkratnega delovanja medijev in oglaševanja. Aja, pa vsi, ki javno širite svoje mnenje, se morate prijaviti v register, da vas lahko nadzorujejo. To je seveda očiten poskus cenzure in omejitve svobode govora, ki pa je določen v ustavi. Če se temu ne bomo uprli, je po nas.” Na kaj točno je mislila, je med drugim povzeto v spodnjem videoposnetku, v katerem profil Pravi moški na X poziva k ukrepanju.
Po mnenju Rončevića zbuja skrb tudi to, da se vladajoča koalicija vso to represivnost trudi zapakirati v celofan, češ da gre pri zakonu za “dober namen”. Ob tem povleče paralelo z Orwelovim delom, kjer je bilo “ministrstvo za resnico odgovorno za propagando, ministrstvo za mir pa odgovorno za vojno, gre za zelo podobno zadevo,” zaradi katere meni, da bo zaradi tega težje doseči tudi kar koli v Bruslju. A lepim besedam nihče ne naseda, niti nekdanji voditelj na RTV Igor Pirkovič, ki ob tem pravi: “Skratka, vse lepo in prav, če ne bi poznali predlagateljev oziroma njihovega razumevanja medijske svobode in namere samega predsednika vlade. In če ne bi poznali njihovih vzorcev delovanja. Kot da čiščenje ne bi potekalo dovolj hitro. Po mojem mnenju gre za še en korak v smeri zmanjševanja medijske svobode, kolikor jo je še ostalo”.
“Pred volitvami je treba nevtralizirati do oblasti kritične medije in javnost, saj se ničesar ne sme prepustiti naključju. Kaj bi si mislili o lisici, ki bi rekla, da je treba kurnik zavarovati z novo ograjo?! Veliko bo prepuščeno subjektivni presoji cenzorjev in če je Svetlana Makarovič njihova ikona, nas nič več ne more presenetiti. Ja, kaj se pa pravi, da bi kdo na platformi X nagovarjal širšo javnost. Seveda na način, ki bi bil kritičen do dela vlade ali woke ideologije!!! No way!”
Zakon predstavlja resno grožnjo svobodi govora
Da je omenjeni zakon več kot sporen, dokazuje tudi poskus Žige Turka, ki je za mnenje o zakonu prosil umetno inteligenco. “Predlog zakona o medijih, ki smo ga dobili na Silvestra, je resna grožnja svobodi govora in zametkom medijskega pluralizma. To pravi umetna inteligenca,” je med drugim zapisal Turk na svojem blogu.
Zakon, ki ga mora potrditi še državni zbor, odpira vrata za politično obračunavanje z mediji. Ideološka pristranskost, ki se kaže v delovanju trenutne vlade, nakazuje, da bo vsak kritičen glas razglašen za sovražni govor, če bo ogrožal oblastno hegemonijo. Kljub možnim zadržkom nekaterih poslancev koalicije je skoraj gotov, da bo zakon potrjen. Vendar pa ostaja vprašanje, ali bo slovenska javnost pripravljena sprejeti tako radikalne posege v svobodo medijev.
