Piše: Anamarija Novak
»Sla po popolnem prevzemu medijev vodi v medijsko diktaturo. Sami pravijo, da imajo prav. In to jim osmišlja vsa sredstva. Preprosta razlaga, ki nadomesti argumente resne presoje.« Tako je v svojem tvitu zapisal Igor Pirkovič, novinar nacionalne TV.
Sinonim za besedo servilnost je hlapčevstvo pa tudi devotnost in lakajstvo. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika piše: »Servilnost, knjiž. lastnost, značilnost servilnega človeka: zaradi servilnosti pri sodelavcih ni bil priljubljen / servilnost do nadrejenih.« V etimološkem slovarju pa za besedo servilen lahko preberemo, da gre za »tujko, prevzeto in prilagojeno prek nem. servil iz lat. servīlis ‛suženjski, hlapčevski’, kar je izpeljano iz lat. servus ‛sluga, služabnik’ (Kl, 669)«. Bolj kot ne ima beseda servilen negativen prizvok, kar pa seveda ni nujno. Ima pa slabšalno konotacijo njen sinonim hlapčevstvo, sploh kadar gre za pretirano vdanost nadrejenim, za preračunljivost. In če vsem naštetim besedam dodamo še pridevnik medijski, se kaj hitro znajdemo v medijskem enoumju, saj medijska servilnost ali bolje medijsko hlapčevstvo do oblasti vodi v medijsko diktaturo, ki jo uvodoma omenjamo. Kako ta deluje v praksi, smo že videli v rajnki Jugoslaviji, danes pa je žal vse bolj živa v dominantnih oziroma režimskih medijih. Ti svoje hlapčevstvo brez kančka kritične distance tokrat izkazujejo Golobovi vladi.
O dvojnih merilih
Ni še tako dolgo, ko je v nekoliko daljšem prispevku z naslovom »Verodostojnost v ‘Tridesetletni medijski vojni’: O slovenskih medijih in vladnem odgovoru Svetu Evrope« za spletni portal Portalplus.si Dimitrij Rupel opozarjal, da imajo slovenski mediji dvojna merila, ko gre za odnos do t. i. tranzicijske levice na eni in desnice na drugi strani. »V Sloveniji je razumevanje nekoliko drugačno. Mediji še vedno funkcionirajo kot politična ali celo propagandna služba. Pri tem je treba ponoviti: uspeh strank in političnih druščin/lobijev je povezan z mediji, ti pa so vzvratno povezani z uspehom strank in lobijev. V Sloveniji je t. i. levičarskim strankam uspelo obdržati ali celo ustanoviti več medijev/ideoloških aparatov kot t. i. desnim strankam, kar je navsezadnje vplivalo na politični uspeh teh in onih strank. V Sloveniji velja, da so mediji ‘glavnega toka’ (mainstream) na strani t. i. levih ali npr. – kot se same imenujejo – levoliberalnih strank.« In še: »T. i. levica oz. leva sredina si je v tridesetih letih ustvarila zvesto medijsko spremljavo, ki ji t. i. desni ali desnosredinski mediji finančno in organizacijsko niso dorasli. T. i. levica oz. leva sredina ima v slovenski politiki privilegiran položaj ravno zaradi medijske podpore (…), ne odneha, niti kadar je njihova opcija – običajno krajši čas – v opoziciji.«
Več v novi številki revije Demokracija.
