Vojko Jevševar je danes upokojenec, pred tem pa je bil desetletja zaposlen v igralniški dejavnosti. Nekaj let je bil tudi samozaposlen. Ker je domačin, smo se z njim pogovarjali o zgodovini te pokrajine pa tudi o težavah, ki pestijo prebivalce Slovenske Istre.
Igralništvo in Udba
»Gremo poskusit srečo?« se malce pošalim. »Zdaj je to vse razpuščeno,« odvrne Jevševar, ki se spominja, da so v Casinó Portorož nekoč lahko hodili le tuji gostje. »Jugoslovanom, razen izjem, vstopa niso dovolili.« Ker je omenjena igralnica mejila z Italijo, so bili pri njih pretežno italijanski gostje. »Casinó Portorož je bil nekako četrti neuradni italijanski casinó, saj v Italiji ne sme biti igralnic,« nas kot popolne analfabete na tem področju pouči Jevševar in nadaljuje: »V Italiji še danes po zakonu ne smejo imeti igralnic z živimi igrami, razen nelegalnih kot so Casinó Venezia, San Remo in San Vensan pod Mont Blancom. V Švici imajo še eno svojo igralnico.« Portoroška igralnica in igralnica v Lipici sta danes v zasebnih rokah, hkrati tudi vsa infrastruktura s hoteli, z letališčem in marino. Zaradi različnih poslovnih mahinacij in izčrpavanj podjetij je žal vidna stagnacija na tem območju. Le sprehoditi se je treba do Marine Portorož in okoliških lokalov. »Pa še streljali so se pred nedavnim v Portorožu,« sem sogovorca spomnila na mafijski obračun pred dobrim tednom dni.
Jevševar nadaljuje, da je bilo igralništvo v domeni Udbe. »Nekaj denarja od davkov je sicer dobila občina, nekaj Ljubljana, večino pa Beograd. A to je določala Udba.« Jevševar se spominja, kako se je odločalo o tem na takratnih delavskih svetih.
»Casinó Portorož je takrat financiral infrastrukturo celotnega območja Portoroža. Pa tudi po Sloveniji je plačeval in gradil partizanske spomenike. Denar je odtekal na lovska društva, saj so bili lovci tudi udbovci in so denar potrebovali za pogostitve.« Jevševar je prepričan, da ta povezava ponekod še danes dobro deluje. Igralništvo je bilo za Udbo zanimivo zaradi deviz, saj se je Jugoslavija stalno borila z inflacijo dinarja. »V portoroški igralnici smo poslovali samo v lirah,« se spomni in doda, da je v času, ko je bil tam zaposlen, imel tri praznične dneve v letu: »29. november, ko je imela rojstni dan SFRJ, 7. januar, ko je imel rojstni dan dolgoletni direktor igralnice Anton Nino Spinelli ̶ malo novo leto, se mu je reklo, in božični večer, saj so bili italijanski gostje takrat doma.« Pogovor je nato tekel o mahinacijah posojilniških družb pod okriljem Casinója Portorož in Udbe, o katerih je veliko pisal Rado Pezdir. Kasneje, po osamosvojitvi, pa se je v to vpletla, da bi bilo bolj legalno, Abanka.
Celotno reportažo iz Slovenske Istre si preberite v reviji Demokracija.
