Piše: Sara Kovač (Nova24TV.si)
“Vsi, ki menite, da imajo Kučan, Turk, Bučar, Ferfila, Šterbenc, Rizman, Miheljak, Štrajn, Kovačič, Damijan, Slapšakova, Mirovni inštitut prav, ko pozivajo vlado Roberta Goloba k temu, da v Ukrajini bolj udarna diplomacija lahko prežene orožje, dajte podpis!,” prek Twitterja k podpisu peticije poziva dolgoletni predstavnik Socialnih demokratov Aurelio Juri ter s tem daje vedeti, da se strinja z nekdanjima predsednikoma republike Milanom Kučanom in Danilom Türkom, da je Ukrajino potrebno enostransko razorožiti. Kot se je strinjal z “Deklaracijo za mir”, s katero so hoteli razorožiti Slovenijo v času osamosvajanja, preden nas je napadla veliko močnejša JLA.
Aurelio Juri svoje sledilce poziva s tako velikim zanosom, ker je sam med prvopodpisanimi. Gre za poziv, kjer se novo vlado poziva k “razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini” in uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz “ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”.
Medtem ko levi družbenopolitični delavci s Kučanom na čelu ocenjujejo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni, take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom, pozabljajo na okoliščine, ki so privedle do vojne. Ruski predsednik Vladimir Putin je namreč tisti, ki je odgovoren za agresijo v Ukrajini.
Izdajalec, ki se je omastil
Zanimivo je videti, da se tisti, ki so nasprotovali slovenski osamosvojitvi, tako velikokrat najdejo na kupu. Aurelio Juri pa si je navkljub temu, da mu osamosvojitev očitno ni predstavljala intimne opcije, v politiki naredil izjemno kariero. Aurelio Juri je namreč dolgoletni župan Mestne občine Koper, član Socialnih demokratov ter pripadnik italijanske narode skupnosti v Sloveniji. Bil pa je tudi evropski poslanec, potem ko je Borutu Pahorju leta 2008 z izvolitvijo za poslanca prenehal mandat v Evropskem parlamentu. Med drugim je bil ujet tudi v svingersko afero.
Foto: STA
Morda je precej bolje poznan njegov brat Franco Juri, ki je bil v času osamosvajanja Slovenije poslanec LDS v Državnem zboru RS. Ko je prišlo do razglasitve samostojnosti, slednjega ni bilo na slavnostno zasedanje državnega zbora. V svoje opravičilo pa je ta zapisal, da ga ne in da bo “raje gledal morje”. Zatem je bil za veleposlanik Slovenije v Španiji in na Kubi, nato pa je presedlal v stranko Zares in postal poslanec. Navkljub propadu Golobičeve stranke pa je, kot je to značilno za prvorazredne, našel svoje mesto pod soncem, in sicer je postal direktor Primorskega muzeja v Piranu.
Čemu je Juri med podpisniki, ki menijo, da ozemeljska celovitost Ukrajine ni možna in da je treba iskati pot, kjer bosta zmagovalki obe strani, je mogoče sklepati na podlagi njegovih preteklih dejanj. Skupaj z bratom Francom je bil namreč podpisnik Deklaracije za mir iz leta 1991, ki jo predsednik stranke SDS Janez Janša označuje kot deklaracijo za hitro enostransko razorožitev Slovenije. Janša je poudaril, da je bilo podpisovanje tako imenovane Deklaracije za mir ena od treh kampanj, s katerimi se je skušalo preprečiti udejanjenje odločitve o osamosvojitvi Slovenije.
Deklaracija je bila veleizdaja slovenskih interesov
Spomnimo. Na začetku februarja leta 1991 je slovenski javnosti takratna leva opozicija predstavila tako imenovano Deklaracijo za mir, pri kateri je šlo za izdajsko zahtevo po hitri enostranski razorožitvi Slovenije. To deklaracijo sta javnosti 6. februarja 1991 (nekateri navajajo, da je bilo to 7. februarja 1991) predstavili LDS in SDP – danes SD. V njej je med drugim pisalo, da bi vojaški spopad na slovenskem ozemlju za Slovenijo pomenil katastrofo in da oboroževanje ne prinaša varnosti. Prebrati je tudi, da bi ustanovitev lastne vojske ogrozilo akumulacijo slovenskega gospodarstva. Med podpisniki deklaracije so bili: Janez Drnovšek, Ciril Ribičič, Jožef Školč, Jože Mencinger, Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl. Oče slovenske države dr. Jože Pučnik je bil do podpisovanja deklaracije še posebej kritičen in jo je označil za veleizdajo.
“Naj omenim samo dogodke – dopuščanje razorožitve Slovenske vojske prav v dneh, ko je slovenska vlada prisegala v parlamentu. Govorim o Demosovi vladi. In pa drugo leto spomladi, ko so se pripravljali zakoni, ki naj bi sicer z večino Demosa omogočili skromne osnove za oborožitev Slovenske vojske. Takrat se je pojavila Deklaracija za mir in moram povedati, da je to sramota,” je Pučnik omenil v svojem znamenitem govoru iz leta 1999. Ob tem je dodal, da jo omenja zgolj zato, ker predstavlja tolikšno sramoto. Nanjo se po njegovo tako nikakor ne sme pozabiti. Od petih članov državnega predsedstva, ki je bil takrat vrhovni poveljnik slovenskih sil, so štirje, razen Ivana Omana, podpisali pravzaprav neko željo, da se Slovenija ne oborožuje.
Ker je bil med podpisniki tudi predsednik Predsedstva Milan Kučan, je to v očeh Pučnika pomenilo veleizdajo. “V tistih trenutkih, ko smo pričakovali, da bo jugo vojska uporabila svoje orožje, ko smo vedeli, da živimo v silno nevarnih časih. Ko so tisti, ki so organizirali manevrske strukture in podobne oblike slovenske vojske, nosili glavo v torbi dobesedno, v tistih časih se vrhovno poveljstvo izrazi za nekaj, kar je takrat pomenilo odpoved zahtevi po slovenski samostojnosti,” je Pučnik izpostavil kritično.
Na Pučnikov govor nikakor ne gre pozabiti, saj je mogoče med stališči v Deklaraciji za mir in v odnosu Slovenije do Ukrajine najti paralele. Dejstvo pa je, da je mir mogoče doseči le na način, da se podpre ukrajinsko obrambo, ne pa tako, da se jo prepusti na nemilost agresorja, kar Rusija v tem primeru tudi je. Hudodelstva, ki jih je zagrešila Rusija, ne smejo ostati nekaznovana, saj si drugače v prihodnosti ne moremo obetati miru. Nekateri avtokrati si bodo namreč pričeli zamišljati, da si lahko priključijo ozemlje druge suverene države, ker se jim je to pač tako zazdelo.
