Slovenija žal predstavlja dom za prvo- in drugorazredne državljane. To dobro ponazarja naslednji primer, in sicer da je država slovenskemu državljanu I. M. za enkrat daljše sojenje kot v zadevi Popov ponudila za kar trikrat manjši znesek odškodnine kot Berislavu Popovu, nekdanjemu jugo-oficirju, ki je bil oproščen krivde za vojne zločine v Gornji Radgoni v času desetdnevne vojne leta 1991. V oči pa bode predvsem to, da se je slovenski državljan v svojem primeru skliceval prav na izvensodno poravnavo v primeru Popov, za katero državno pravobranilstvo po navedbah Portalplusa trdi, da je tajna.
Diskriminatorno obravnavo državljana je kot prvi razkril portal Insajder: državljanu je zaradi nerazumno dolgega sojenja državno pravobranilstvo v imenu države ponudilo trikrat nižjo odškodnino kot nekdanjemu častniku JLA Berislavu Popovu. Ta velja za razvpitega, saj predstavlja oficirja poražene jugoarmade, ki je s tankovsko enoto v času desetdnevne vojne iz Varaždina vstopila v Slovenijo, okupirala Gornjo Radgono ter v bojih s Teritorialno obrambo pustila pravo razdejanje, v katerem so življenje izgubili civilisti. Nato pa so slovenska sodišča za vojnega zločinca Popova na podlagi mnenj sodnih izvedencev razsodila, da ni kriv storitve vojnih zločinov. Srbski državljan Popov je bil tako oproščen, zaradi sramotno počasnega odvijanja sojenja pa je Popov na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu vložil odškodninsko tožbo zoper našo državo, in sicer na podlagi argumenta, da je Slovenija dolžna izplačati odškodnino zaradi kršenja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Popov ni bil fizično prisoten na sojenju
Skoraj gotovo je, da bi mu bi bilo v Strasbourgu ugodeno, Sloveniji pa bi bilo naloženo poplačilo primerno visoke odškodnine. Če primerjamo z drugimi primeri, je vidno, da je v tem primeru naše pravobranilstvo s Popovom v hitrem času sklenilo izvensodno poravnavo. Zaradi predolgega sojenja mu je bila ponujena odškodnina v višini 3108 evrov in 47 centov, kar je Popov sprejel. Pri tem pa je treba omeniti, da Popov sojenju v Sloveniji sploh ni prisostvoval, saj ga je branil zagovornik po službeni dolžnosti.
Dejstvo je, da naša država v nekaterih primerih plača odškodnino z namenom poravnave, da se izogne novim porazom na ESČP. Tega pa se dobro zaveda tudi I. M., čigar postopek pred slovenskimi sodišči je trajal nekajkrat dlje kot postopek, ki ga je bil deležen Popov. Pri tem pa je treba dodati, da je bil Popov obtožen resnih zločinov, saj je leta 1991 na Slovenskem zakrivil vojno. Predsednik vrhovnega sodišča je že leta 2015, po skoraj deset let trajajočem postopku, ugotovil kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Kljub temu pa je bil oškodovancu I. M. s strani državnega pravobranilstva za enkrat daljši postopek ponujen trikrat nižji znesek.
- I. M. je tovrstno nespodobno ponudbo zavrnil, proti Sloveniji pa vložil tožbo na ESČP. Ob tem pa predlagal, da se poravnavo med Popovom in državnim pravobranilstvom upošteva kot dokaz prakse tožene stranke pri izplačilih podobnih odškodnin. Sodna poravnava med “nesojenim vojnim zločincem”in državo je pomembna zato, ker kaže na to, da so oškodovancem, ki so obtoženi za povzročanje najhujših grozodejstev in agresije na Slovenijo v postopkih, ki so primerljivi in časovno bistveno krajši, ponujene precej višje odškodnine kot pa lastnim državljanom.
Na listini ni bilo oznake zaupno ali tajno
Glede dokazov, ki jih je I. M. predložil sodišču, je državno pravobranilstvo podalo zahtevo, da poravnava med državo in Popovom ne sme biti obravnavana kot dokaz, saj naj bi šlo za zaupno listino. Pri tem pa je treba dodati, da na listini ni bilo mogoče opaziti oznake zaupnosti ali tajnosti. Državno pravobranilstvo ob tem zahteva, da se poravnavo med državo in Popovom izloči kot dokazno gradivo, kljub temu da gre za dokaz, ki kaže na to, kakšni so kriteriji pri določanju odškodnin.
Gre za dvojna merila; I. M. namreč Slovenijo toži zaradi deset let trajajočega postopka, proces proti Popovu pa je trajal pet let. V skladu s to logiko bi morala biti odškodnina, ki je bila predlagana I. M., vsaj enkrat višja od tiste, ki je bila v poravnavi dosežena v primeru Popova. Sojenje Popovu je potekalo v času obtoženčeve odsotnosti, medtem ko se je slovenski državljan I. M. vseh narokov vestno udeleževal, sojenje pa je na njegovo življenje imelo velik vpliv, tako na opravljanje novinarskega dela kot na preživetje družine. V primeru upokojenega srbskega polkovnika agresorske vojske, ki v Srbiji prejema pokojnino, pa je bilo jasno, da sojenje nanj nima vpliva, saj v primeru obsodbe sodba s strani slovenskega sodišča v Srbiji ne bi bila izvršljiva.
V zvezi z omenjeno zadevo smo vprašanja poslali tudi na državno pravobranilstvo. Na odgovore še čakamo.
