2 C
Ljubljana
četrtek, 25 februarja, 2021

Poznavalca: “Nedvomno je velik politik, mogoče celo eden največjih v slovenski zgodovini. Žal politik v najslabšem pomenu besede.”

Avtorica: Sara Bertoncelj

Milan Kučan je nedvomno velik politik. Mogoče celo eden največjih v slovenski zgodovini. Žal politik v najslabšem pomenu besede politika, pravi dr. Stane Granda in dodaja, da Kučanovega političnega delovanja ne moremo enačiti niti z najstarejšo obrtjo, ampak z dejavnostjo, ki bi v pravni državi vodila na sodišče. “Nikoli ni znal biti narodni voditelj, trajno je ostal borec za oblast. Ta mu več pomeni, kot karkoli. Politične intrige so njegov največji domet, če odmislimo nestrpnost v kateri je gotovo brez konkurence.”

“Politične intrige so njegov največji domet, če odmislimo nestrpnost, v kateri je gotovo brez konkurence”

“Milanu Kučanu ob 80 letnici moramo, kot človeku, želeti isto kot sebi. Ob njegovem častitljivem jubileju, ko ni več mogoče reči dober večer voščim, ker sva že oba v večernih urah življenja, pa moramo glede na njegovo preteklost izraziti sočutje,” je zapisal zgodovinar dr. Stane Granda in pojasnil, da je imel Milan Kučan kljub razburljivi osebni, slovenski, jugoslovanski zgodovini vse možnosti, da postane ena velikih osebnosti slovenske zgodovine. Biti prvi predsednik slovenske države je nedvomno zgodovinski dosežek.

Granda je Kučanovo osebnost nekako razgalil in povedal, da če bi ta po preteku mandata ravnal, kot je v svetu navada in se zadovoljil z vlogo nekakšnega večnega častnega predsednika, bi na vse nečedne stvari pozabili. Žal pa mu njegova osebna narava tega ni dala in vse, kar je počel pred tem, je prišlo še bolj do izraza. Celo svojih zaslug ob osamosvojitvi ne ceni. Nihče jih ni bolj umazal kot sam. Z rušenjem demokracije, s spravljanjem na oblast ljudi, kot so Zoran Janković, Danilo Türk, vse do nesrečnega Karla Erjavca. Sam je uničil svojo zgodovinsko veličino. Nedvomno pa je velik politik. Mogoče celo eden največjih v slovenski zgodovini. Žal politik, v najslabšem pomenu besede. Njegovega političnega delovanja moremo enačiti niti z najstarejšo obrtjo, ampak dejavnostjo, ki bi v pravni državi vodila na sodišče. Nikoli ni znal biti narodni voditelj, trajno je ostal borec za oblast, je Granda izrazil svoj pogled na nekdanjega predsednika države. “Oblast mu pomeni več, kot karkoli. Politične intrige so njegov največji domet, če odmislimo nestrpnost, v kateri je gotovo brez konkurence,” je še pojasnil Granda.

Zgodovinar je tudi pripovedoval o tem, da je Kučan eden najsvetlješih vzorov socialistične, bolj slovenske kot jugoslovanske vzgoje. To je dokazal že kot deček, ko je zapisoval pred cerkvijo otroke, ki so hodili k maši in verouku. “Delaven je bil in kasnejši škof Jožef Smej, je to tako upošteval, da je otroke spuščal iz cerkve pri drugih vratih, da se “mali”, on naj bi mu dal to ime, ni preveč mučil. Ni slučaj, da ga je Mitja Ribičič tako vzljubil, da je svoj odhod v Beograd konec šestdesetih let pogojeval z njegovo družbo.” Granda meni, da Kučanu ne moremo šteti v zlo njegovega ideološkega prepričanja, ampak dojemanja in izvajanja. Socialno vprašanje mu je bilo, kljub priseganju na marksizem, tuje. Bližje kot delavci so mu bili lastniki bogastva, njihove jahte in podobno. Proletarec mu je bil, kljub dolgoletnemu služenju in vodenju proletarske stranke tuj, ne pa vodstvo v njej, položaj, za katerega je bil pripravljen storiti vse.

Svoj pogled na Kučana je Granda nadaljeval z mislijo, da je bil Forum 21 nekaj najslabšega, kar si more nek politik zamisliti: “Tajkuni, oligarhi značilni za nekdanje komunistične države, povezava politike in posestnikov kapitala, ki so v tujino poskrili nekaj 10 milijard denarja na račun nekdanjega družbenega premoženja, nenazadnje so posledice tega tudi najmnožičnejše smrti po letu 1945. Da ne govorimo o socialnih krizah, ki jih je morala prestati zaradi tega Slovenija, mnogi so zato izgubili celo upanje na slovensko prihodnost, je huje kot najbolj umazani mafijski posli. Je človek, ki trdi, da obstaja več resnic, ne mislimo o pogledih na prihodnost, ampak o dejstvih!” iz preteklosti, ko naj bi bila laž enakopravna resnici, moralen? Politika je, kar je. Kljub temu pa obstajata politična higiena in morala, je sklenil Granda. Teh lekcij kot častitelj vsemogočnosti strategije in taktike v boju za oblast ni nikoli dojel! Preziranje meja ne pomeni, da teh ni! Še zlasti, ko ne gre za fizično in moralno ter socialno slepoto, ampak zavestno delo in odločitve.

Človek, ki je vedno znal zaznati trenutek časa in še v pravem času preskočil na “napredne pozicije”

Nekdanji poslanec Andrej Magajna je dejal, da si Kučan ob vseh preskokih ni zlomil niti gležnja, ob jubileju pa je Milanu Kučanu čestital kot človeku, ki je vedno znal zaznati trenutek časa in vedno še v pravem času preskočil na “napredne pozicije” – čeprav je moral izvesti vratolomne obrate in si pri tem ni zlomil niti gležnja. Njegov največji politični uspeh, še v prejšnjem režimu, ki je urtl pot tudi sedanji izrojeni tranzicijski levici, pa je bila zmaga njegovega krila pragmatikov na partijskem kongresu 1986.

“Ne samo, da so se takrat znebil samoupravnih dogmatikom s Francetom Popitom in teoretikom dr. Vojanom Rusom na čelu, porazil je tudi mlade EU liberalce pod taktirko Milana Balažica, Boruta Pahorja, Miloša Čiriča, Bojana Požarja in drugih. Ti so se že v teh časih spogledovali z zahodno tržno ekonomijo in odkrito govorili o političnem pluralizmu. Dočim je Milan Kučan še leta 1989 v polemiki s Spomenko Hribar branil interesni pluralizem pod vodstvom zveze komunistov,” se spominja Magajna.

Nekdanji poslanec je spomnil tudi na drugi največji uspeh Kučana po letu 1990, ko je skupaj z nadebudnim podmladkom, predvsem s svojim tedanjim in sedanjim varovancem Gregorjem Golobičem, pod kamuflažo sestopa z oblasti v bistvu izpeljal projekt tranzicije v smeri – če bi parafrazirali Milovana Djilasa – vzpostavitve novega razreda rdeče buržuazije – v pogojih tržne ekonomije. Njegov klan je speljali “privatizacijo” družbene lastnine in si pod vladavino Janeza Drnovška ponovno utrdil svojo oblast. “Naj mi kdo ne zameri, če smatram “poduhovljenega” Drnovška za eno največjih prevar v zgodovini samostojne Slovenije. Če se že imenovani ni sam okoriščal, pa je za ceno slave svojim pustil, da so delali kar so hoteli,” je Magajna iskreno povedal.

“In kje vidim njegovo veliko “zaslugo” za projekt osamosvojitve Slovenije, kljub temu, da to ni bila njegova intimna opcija? Vsekakor je veliko doprinesel k razpadu Jugoslavije z besedami, ki jih je v Beogradu izrekel Slobodanu Miloševiču, in sicer da imajo vsi Srbi pravico živeti v skupni državi. Idejni protagonisti velike Srbije, od akademika Dobrice Ćosića, botra modernega srbskega nacionalizma, do pravoslavnega paroha, ki je vzhodno Bosno proglasil za srbsko sveto zemljo so mu ploskali; bentili pa Jugo centralisti in Jugo nostalgiki,” je opomnil Magajna in še opozoril, da so o žolčnih odzivih na jugu – ob tem “sporazumevanju” z Miloševičevimi nacionalsocialisti – naši režimski mediji molčali in še danes molčijo, saj ima Kučan še vedno na njih velik vpliv. Vse od časov, ko je v prejšnjem režimu vodil sekcijo za politično propagando pri RK SZDL.

Magajna sklepa, da je verjetno s tem hotenim ali nehotenim prispevkom k razpadu Jugoslavije, na odcepljeno Slovenijo in veliko Srbijo, Milan Kučan – Plavi računal, da nas bo Jugoslovanska armada, kjer so prevladovali srbski in črnogorski starešine, tako pustila na miru. “Vsekakor bo moral – to zanj tabu izjavo – še malo bolj pojasniti, bolj kot zmuzavo v lanskem intervjuju z Rosvito Pesek,” je pripomnil Magajna.

Zadnje novice

Sorodne vsebine