Spoštovani!
Od 24. februarja 2022 z veliko žalostjo opazujemo neizzvano vojaško agresijo Ruske federacije nad neodvisno in demokratično Republiko Ukrajino. Vladimir Putin, znan po avtokratskem načinu vladanja in teptanju človekovih pravic, nedemokratičnosti in omejevanju človekovih svoboščin, se je v slogu svojih boljševiških predhodnikov odločil za vojaško posredovanje v sosednji državi, ki ji je že v prejšnjih letih kršil njeno teritorialno celovitost.
Kot direktor Študijskega centra za narodno spravo, kjer se s sodelavci ukvarjam s preučevanjem totalitarnih režimov, pozivam slovensko javnost ter akademsko sfero, da se javno zoperstavita Putinovemu revizionizmu zgodovine ter političnemu jeziku, ki ga ob tem uporablja. Potrebno je poudariti, da je Putin leta 2015 že sprožil potvarjanje zgodovine s tezo o poljski krivdi za začetek druge svetovne vojne, zaradi dogodkov, povezanih z razkosanjem Čehoslovaške leta 1938. Z omenjeno tezo je želel opravičiti napad Sovjetske zveze na Poljsko leta 1939 na podlagi pakta med Hitlerjem in Stalinom z dne 23. avgusta 1939.
Neposredno pred napadom nad Ukrajino je Putin demokratično izvoljenega predsednika Ukrajine Volodymyra Zelenskega, ki je sicer judovskih korenin, obtožil nacizma oz. fašizma, prav v slogu trditev njegovega predhodnika Stalina, da je fašizem vse kar mu nasprotuje. Žal se enak politični žargon vse pogosteje uporablja tudi v Sloveniji. Putin je nadalje obtožil ukrajinski politični vrh, da v Donbasu sproža genocid (sic!). Takšna obtožba je najmanj nespoštljiva in nemoralna do žrtev holokavsta, porajmosa in drugih genocidov, ki so se zgodili v preteklosti, zadnji nedaleč stran v Srebrenici. Žal takšne trditve objavljajo tudi različni Putinu naklonjeni portali v Sloveniji. Med tem pa ruska vojska neusmiljeno in vse pogosteje napada civilno prebivalstvo v Ukrajini, kar je očiten dokaz vojaške nemoči in kršenje mednarodnega prava. Ob teh grozljivih dogodkih se žal pri Putinu in njegovi vojski ponavljajo miselni vzorci iz komunistične preteklosti, kakor so se pri Jugoslovanski ljudski armadi leta 1991.
Ukrajina je od vseh evropskih držav v 20. stoletju morda pretrpela celo največ. Doleteli so jo izguba kratkotrajne neodvisnosti po prvi svetovni vojni, holodomor in več kot trije milijoni žrtev v tridesetih letih prejšnjega stoletja, druga svetovna vojna z več kot milijonom žrtev holokavsta ter skupna izguba vsaj petih milijonov ukrajinskega prebivalstva. Gromozanske izgube prebivalstva so dodobra spremenila narodnostno strukturo prebivalstva v vzhodni in južni Ukrajini, kar je danes jedro spora. Vodilni poznavalec zgodovine tega območja Timothy Snyder je zaradi krvavega 20. stoletja Ukrajino upravičeno uvrstil med evropske Bloodlands, krvave dežele.
Ukrajina in ukrajinski narod sta se letos znova znašla v zelo težki preizkušnji. Ob spominu na to, da smo z zahodnim delom Ukrajine ter njenim tamkajšnjim prebivalstvom pred dobrimi stotimi leti živeli celo v skupni cesarsko-kraljevi Avstro-Ogrski in da so Ukrajinci pogumno branili tudi slovenske dežele na Soški fronti, na kar opominja spomenik v gozdu Panovec pri Novi Gorici, pozivam slovenske javne raziskovalne zavode in slovenske univerze, da po zgledu tujine in v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi razpišejo razpise za gostujoče raziskovalce in univerzitetne profesorje iz Ukrajine ter jim s tem ne samo finančno pomagajo, ampak tudi obvarujejo kritično intelektualno jedro, ki ga bo Ukrajina krvavo potrebovala ob obnovi svoje države. Pogubno bi namreč bilo, če bi vojni sledil slovenski scenarij iz leta 1945 z bolj ali manj trajno izgubo intelektualne elite. Spomniti se velja tudi na Aleksandra Dimitrijeviča Bilimoviča, ukrajinskega ekonomista, ki je iz Kijeva leta 1919 pobegnil v Ljubljano in nato od leta 1927 predaval politično ekonomijo na Pravni fakulteti, bil v obdobju med obema svetovnima vojnama dvakrat njen dekan ter najvidnejši ekonomist svojega časa. Prav bi bilo tudi, da bi se v reševanje vprašanja beguncev iz Ukrajine vključili dijaški in študentski domovi, v primeru, da imajo dovolj kapacitet za sprejetje pomoči potrebnih.
V znak podpore Ukrajini končno pozivam tudi jezikoslovce in sloveniste, da se zavzamejo za uveljavitev rabe ukrajinskih oblik osebnih in zlasti zemljepisnih imen v slovenščini. Raba ruskih oblik imen mest, kot so Lviv, Harkiv ali Zaporižja, je ne glede na navidezno večjo bližino ukrajinščine ruščini nekaj takega, kot da bi v italijanščini ali angleščini še vedno uporabljali oblike Laibach, Marburg ali Heidenschaft za Ljubljano, Maribor ali Ajdovščino.
Ljubljana, 8. 3. 2022
dr. Tomaž Ivešić, direktor SCNR
