Piše: Vančo K. Tegov
Leto 2023, želeli ali ne, se s svetlobno hitrostjo bliža svojemu koncu, neizogibnemu, za prenekaterega od nas tudi čimprejšnjemu, zaželenemu koncu. Občutki mešani do te mere, da so celo zmešani. Iz vsega tega pa je državljanu manj jasnega ali skorajda nič.
Kaj bo vse (v letu 2023) boljše ali leto praznih obljub
Leto, vsaj iz ust ali mikrofonov tistih, ki so spravljali v promet ideje o tem kaj bo boljše, je kazalo da se bo cedilo med in mleko, sicer sprva mleko zaradi »napredne« kmetijske in prehranske politike, potem še med, v kolikor ne bi dopustili uvoz vsega od vsepovsod ali domačim ponarejevalcem prosto pot, da bi z aditivi k medu izničevali odličen slovenski med. Če bi le bilo samo to. Obljube, da bo to leto rasti in napredka, celo eno najboljših v dosedanjem poosamosvojitvenem času. Da bomo v tem letu bolj zdravi, glede na zastavljeno ali napovedano zdravstveno politiko. Da bomo, v kolikor bomo manj zdravi, do zdravnika prišli jutri, do specialista čez en mesec, da bomo operirani v manj kot šestih mesecih in ne malo pred smrtjo če je bolezen hitro napredujoča ali toliko potuhnjena, da ni dovoljevala prelaganje. Da bomo bolj kulturni, evropski in ne manj marksistično destruktivistični in balkansko naravnani z spodbijanjem in razraščanjem nečesa ki ne sodi v naše podnebje, na račun neke internacionalistične degradacije in razkroja pritiklin časa, ki ga živimo. Kultura, ki ukinja muzej, ki obeležuje in neguje osamosvojitev in umešča udeležence le te v prostor in čas ter ustanovo, ki je najbolj primerna za to. Pa še to, da bomo gospodarsko uspešni in da bomo pognali kolesa gospodarske diplomacije in pritegnili kadre in partnerje razvoja od blizu in daleč. Pa smo na koncu posvojili ugandsko opico »Urško«, Tanja Fajon je šla v Etiopijo v supergah. Organizirali »smo« Blejski strateški forum, ki je ( za razliko od zadnjega Janševega) bil obupno »dobro« obiskan. Razen nekaj tretjerazrednih afriških diplomatov in Albanskega socialista Edija Rame, ni bilo nobenega drugega, celo moldavska predsednica Maia Sandu je zadnji hip odpovedala in se je oglasila preko »ZOOM«-a.
Kot bi v besednjaku premerja Republike Slovenije, »mi smo ljudem v vseh omenjenih sferah življenja in bivanja dali (prazno)«upanje«. Preveč in brez kriterija ali repa in glave, bi se lahko reklo. Kot omenjeno, vse to in še česa bi se moralo zgoditi. Dogajalo se je manj ali nič, največ pa v nasprotno smer, v smeri padanja, propadanja in degradacije. V Slovensko pisavo smo »končno« dodali črko »Ć« in ji celo spomenik postavili, dobili smo uradnega in z najvišjega kulturniškega piedestala( beri od same ministrice za kulturo izbranega in požegnanega) postavljenega pljuvalca po vsem dobrem napisanem in v širnem svetu priznanega in doseženega do sedaj.
Sramotenje Slovenije na kulturnem in diplomatskem parketu je letošnje leto končno inavguriralo obstoječo Vlado za najbolj neumno, neizkušeno, nerazgledano in vase zaverovano Ali kot je ob neki priložnosti izjavil ameriški pesnik in pisatelj Charles Bukowski ki ga lahko parafraziram: »Problem današnjega sveta in Slovenije je ta, da so pametni ljudje polni dvomov pri vsakem bodočem ravnanju, med tem ko so neumni polni samozavesti, brez podlage«. In prav ta pretirana samozavest nas ta hip možno tišči navzdol.
Vlečni konj teh nerealnih obljub je na žalost Premier Robert Golob, ki svojega Napoleonovega kompleksa zdravi na račun vseh slovenskih državljank in državljanov. Edino kar mu je »uspelo« je to da je ob sebi in v svoji ekipi imel manj sposobne, manj poslovno potentne in izvršilno impotentne. Ob vseh teh in takšnih je ostal sam na piedestalu z pretirano samozavestjo brez podlage. Tako da že ob obstoječega najbolj znanega »konjskega« obraza, je narod, posebej tistih 40o tisoč, ki so volili zanj izpadel največji osel. Ali bo še šla ta masa «dolgouhih« še enkrat na led se ne ve.
Kaj potrebujemo v naslednjem letu?
Ob že znani politični in siceršnji anamnezi, v naslednjem letu rabimo začetek procesa zdravljenja družbe. Od nerealnega liberalnega socializma in na trenutke anarhističnih blodenj, vrnitev k zdravi pameti, narodove in siceršnje. Da pamet najde pravo mesto in za prave stvari. Za stvari in početja, ki bomo izboljšali zdravje, popravili počutje in vnesli nekaj zmernega optimizma namesto lažnega in praznega upanja. V kolikor ne bo pravega in pravilnega razvoja terapije z zmernimi sredstvi, potem pride lahko v poštev tudi šok terapija. V politiki so za to terapijo najbolj učinkovito zdravilo volitve. S to in takšno terapijo se lahko zadovolji in spravi iz letargije velika množica ljudi. V tem primeru imamo prvo in drugo mnenje pri istem »dohtarju«, narodu oziroma volivcu.
Zdravo in politično bolj modro mora biti, tudi zato ker so neumni zapravili ves svoj neumni kapital.
Za zdravje na zdravje Sloveniji!
