Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
“Predsednika strankarskih sindikatov stranke LMŠ in stranke SD v Odlazkovem mediju napadata Aleša Hojsa in generalnega direktorja policije Antona Olaja, ki sta poskrbela za izboljšanje stanja v slovenski policiji in nagradila policiste, ki državo varujejo pred nasilneži. Kaj sta v tem času za policiste naredila ‘sindikata’?” se je vprašal generalni sekretar SDM Nejc Brence. “O nepotizmu v slovenski policiji govori predsednik sindikata, ki je s svojo izkaznico celo do izobrazbe na policijski akademiji, prišel mimo vrste, veljavnih pravil in kriterijev. Obupanost obeh sindikalnih vodij je posledica dejstva, da jim vodstvo ne dopušča da bi sindikati vodili sistem,” pa se je odzval minister Hojs, s tem pa poudaril, da policijo končno vodi generalni direktor, kar je v skladu z evropskimi standardi.
V glasilu medijskega tajkuna Martina Odlazka Svet24 sta se nazadnje “drenjala” kar dva sindikalna poglavarja: Kristjan Mlekuš, vodja Sindikata policistov Slovenije, in Rok Cvetko, vodja Policijskega sindikata Slovenije. Tokrat sta se znova šla svoj politični aktivizem (poetično bi lahko rekli “boj za korito), prvi očitno v imenu Socialnih demokratov, drugi pa umirajoče LMŠ. Gre za še dve kriptopolitični organizaciji po vzoru paravojske z Metelkove v Ljubljani. Zanimivo ugotovitev pa je nedavno podal ustavni in evropski pravnik Boštjan M. Zupančič, ko je dejal, da policijski sindikat, po evropskem pravu, sploh nima pravice do obstoja.
Obstaja namreč vprašanje, ali se imajo državni uslužbenci pravico sploh “sindikalizirati”, saj imajo glede na svoj delovno-pravni položaj močno privilegiran status. Tako meni tudi Evropsko sodišče. Očitno sta policijska sindikata dve fosilni politikantski organizaciji iz nekega drugega svinčenega obdobja. Še toliko bolj pa postane zadeva zaskrbljujoča, ker sta sindikata glasna navkljub vsemu, kar je bilo v času ministrovanja Aleša Hojsa in mandata generalnega direktorja Antona Olaja, za policiste narejeno. Njune izjave obenem prihajajo v času, ko policija končno dosledno opravlja svoje naloge in državljane varuje pred nasilno svojatjo na ulicah, ki pustoši vsepovprek, meče granitne kocke in pirotehniko, povzroča telesne poškodbe ter uničuje javno lastnino.
Rajši bi sodelavce pozvala k cepljenju, da čimprej zaključimo to težavno obdobje, ki traja že vse od začetka leta 2020. Namesto tega se rajši najavlja policijske stavke v najbolj kritičnem obdobju koronakrize. “V primerih, ki smo jim priča, je več kot očitno, da je kršena osnovna javno-varnostna zakonodaja, posledice pa čutijo tudi državljani, ki protestnikov ne podpirajo. Povzroča se velika neposredna in posredna ekonomska škoda ob tem, da sta ogrožena tudi zdravje in varnost ljudi,” pa je nedavno poudaril strokovnjak za varnost Andrej Rupnik.
V času ministrovanja Hojsa so se plače policistov zvišale
Poleg tega, da sindikata ne moreta več voditi policije (kar je običajno v evropskih civiliziranih družbah, ki so prebolele virus marksizma oziroma za njim niso zbolele), obstaja tudi dejstvo, ki ga je nedavno v Tarči izpostavil Hojs – da so pogoji za delo v policiji pod to vlado boljši, zlasti višje plače. Poročali smo že, da se je s 1. oktobrom 2020 zvišala plača za pomožne policiste, kar predhodnikom Hojsa ni uspelo. To je utemeljil s težjimi pogoji zaradi koronakrize in migrantskega pritiska. Navedli smo še, da so pomožni policisti upravičeni do plačila med usposabljanjem in plačila za opravljanje nalog policije, in da je osnova za plačilo glede na trenutno veljavno uredbo osnovna plača javnega uslužbenca v 21. plačnem razredu.
Ob sprejemanju Uredbe o pogodbenem opravljanju prostovoljne službe v pomožni policiji je bila izenačena s takratnim izhodiščnim plačnim razredom policista v nazivu policist III. Ker se je izhodiščni plačni razred za policista spremenil in zvišal na 24. plačni razred, je ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom Aleša Hojsa zdaj to ustrezno popravilo tudi za pomožne policiste. V aprilu 2021 pa smo poročali o višini plač v policiji, zlasti o tem, da imajo nekateri policisti celo višje plače od samega ministra. Podatki so pokazali, da so zaposleni v okviru ministrstva, policije in inšpektorata, vključno s kriminalisti, izredno dobro plačani in nagrajeni.
Na seznamu je 8650 prejemnikov plače. Najvišja bruto plača je 7765 evrov, v tem znesku je upoštevanih dobrih 553 evrov dodatka za uspešnost in 1511 evrov covid-dodatka za delo v rizičnih razmerah. Po tedaj objavljenih statističnih podatkih je bila povprečna bruto plača v Sloveniji 1977,20 evra. V to so bili všteti vsi dodatki. Neuradno tudi velja, da povprečno plačo praviloma prejema zaposleni z visokošolsko izobrazbo, to je 7. stopnjo izobrazbe. Podatki o plačah na ministrstvu, v policiji in na inšpektoratu pa so kazali, da je bil prejemnik povprečne plače v tem resorju šele na 7050. mestu.
Cvetko pa se v svojem pogovoru za Odlazkov medij pritožuje, da so odnosi v policiji vse slabši, in da obstaja strah pred razgradnjo policijskega sistema, zmanjševanje zaupanja v sistem pravičnosti, nepristranskost institucij in v pravno državo. Gre za očitke, kakršne pogosto lahko slišimo s strani njegovih strankarskih predstavnikov. Evroposlanka Sophie in ‘t Veld pa je pred dnevi na svojem obisku v Sloveniji jasno poudarila opažanje, da javne institucije in javni organi v Sloveniji dobro delujejo. Očitki o nekakšni “razgradnji” so potemtakem politična (politikantska) shizofrenija. Seveda slovenska policija ni več milica, ki bi jo vodil sindikat.
“Zlate krave” so bili doslej policijski sindikalisti, ki pa že izgubljajo svojo privilegirano pozicijo
Mlekuševa “apatičnost” in “nezadovoljstvo” pa je prav tako povezano s spremembami zatečenega stanja, ki so ga bili določeni kadri v policiji vajeni kot normalnega. Rumeni jopiči so bili miroljubni protestniki, ki so imeli vso pravico do javnega izražanja mnenja. “Tviteraške zahteve” pa so še en stalni element tranzicijske politične retorike, podobno kot beseda “represija”. Gre za bolečino, da so tranzicijski mediji s pojavitvijo družbenih omrežij izgubili del svoje moči, in da se s pomočjo teh omrežij vidni posamezniki izognejo cenzuri oziroma manipulacijam. Njihovo mnenje je lahko brez popravkov in sprememb objavljeno v celoti. In ljudje imajo do tega pravico.
Cvetko je ob tem še navedel, da zakoni veljajo le za “običajne državljane”, Mlekuš pa je bil skrajno žaljiv, ko je dejal, da ga “izjave Hojsa spominjajo na izjave pijanega in verbalno agresivnega voznika med policijskim postopkom”. Obenem je Cvetko navajal še domnevno žaljiv odnos ministra do policistov, čeprav vemo, da je bil Hojs včasih oster in neposreden zaradi slabega in politično kontaminiranega dela policije. Resnica pač boli. Obenem Cvetko Olaju očita, to kar je problem sindikalista samega – spolitiziranost. Tudi očitki o nedotakljivosti Olaja in “zlatih krav” pritičejo predvsem o privilegiranosti policijskih sindikatov. Prav tako je Mlekuš nekritično vzrok za večjo “represijo” pripisal posledici pritiska vladajoče politike in ne primitivnemu ter agresivnemu obnašanju izgrednikov.
