Piše: Spletni časopis
Mediji zadnje tedne objavljajo informacije, kako bi naj poslanci opozicijske NSi na policiji preverjali, ali se je prisluškovalo in tajno sledilo pomembnim posameznikom, denimo šefu DARS in politiku NSi Valentinu Hajdinjaku.
To poročanje je manipulacija vladnih propagandistov za predvolilne potrebe. Cilj parlamentarnega nadzora je preveriti veliko več: ali se tajno prisluškovanje, sledenje in podobne metode s strani policije, tožilstva in sodišča niso zlorabile. Denimo, če je bilo prisluškovanje, sledenje in podobno odrejeno za preverjanje, kako je posloval kot direktor DARSA Valentin Hajdinjak, ali ni bilo dejansko to uporabljeno za zbiranje podatkov o ravnanju predsednika NSi Mateja Tonina in poslancev Janeza Žaklja, Jožefa Horvata in Jerneja Vrtovca, ki nimajo zveze z DARS, lahko pa vladajočim ti podatki pomagajo za črnjenje opozicije pred volitvami, da bi vladne stranke dosegle boljši rezultat. Zlorabe so mogoče, v preteklosti so se že večkrat dogajale. Robert Golob je izvedel tudi večkratne politične čistke v policiji, da bi si zagotovil popoln nadzor. Diskreditacijam opozicijskih politikov pa smo tudi res priča v medijih, kamor so pred volitvami prišli podatki iz policije in tožilstva iz nadzora Hajdinjaka, ki so zaupne narave in do katerih imajo preko policije dostop le vladajoči, novinarji in javnost pa le, če jim ti posredujejo.
Ker je policija zatrdila, da predstavnikom opozicije, denimo Hajdinjaku, ne prisluškujejo in jim tajno ne sledijo, pravega parlamentarnega nadzora v primeru Hajdinjaka sploh ni bilo. Da policija zdaj trdi, da je informacija o tem bila zaupna in bi jo poslanci nadzorniki morali strogo varovati, je manipulacija in zloraba oblasti. Z vidika preiskovalne komisije je povsem logično, da trditve policije, da ni bilo tajnih sledenj, preverijo. To pa ni mogoče, če zaradi zaupnosti, h kateri bi jih naj policija zavezala, nikomur ne smejo povedati, da policija trdi, da nadzorov sploh ni.
V primeru Valentina Hajdinjaka je čas pokazal, da so pridobivali podatke o njegovih zasebnih komunikacijah in to ne tistih, ki so povezane z Darsom. Policija je zbirala in drugim posredovala podatke o komunikacijah s takratnim predsednikom NSi Matejem Toninom, ki s poslovanjem Darsa niso imele povezave. Imajo pa z nadzorom policije in vladajočih. Dilema je, ali je sodišče dovolilo nadzor nad poslanci opozicije, ko nadzirajo vlado, da ta ne bi zlorabljala oblasti. Denimo, policije za zbiranje podatkov o opoziciji. Tonin trdi, da komunikacij s Hajdinjakom na ta način kot ga iz policije opisujejo dejansko sploh ni bilo in da so to podtaknili. A pokazalo se je, da Hajdinjaku policija je preverjala telefonske komunikacije, kar so prej zanikali in bi komisija za nadzor obveščevalcev torej zdaj morala preveriti zakonitost dela policije, tožilstva in sodstva pri tem. Kdaj je policija dobila dovoljenje za nadzor in kako ga je opravila in kako ravnala z zbranimi podatki. So bili zbrani podatki uporabljeni pred volitvami za kampanjo? To preverjanje bi se zgodilo, če bi imeli normalen parlamentaren nadzor, ko bi obe nadzorni komisiji (za proračun in obveščevalne službe) vodila največja opozicijska stranka SDS. A to so vladne stranke, Svoboda, SD in Levica onemogočile, sodelovala pa je v tej sramoti za demokratično državo tudi manjša NSi, ki je bila nadzorne položaje SDS v začetku mandata pripravljena prevzeti. To je oslabilo nadzor nad vlado. In vladnim strankam omogočilo prikrivanje zlorab.
Dodatna nenavadnost primera je, da mediji poročajo o kazenskih postopkih proti poslancem. Tožilstvo je poslalo le obtožni predlog na sodišče. Uradno nobenega kazenskega postopka ni. Po ustavi in zakonu o poslancih ta brez dovoljenja državnega zbora ni dopusten. Tudi v primeru, če se poslanci odrečejo imuniteti, mora o tem, da dopusti kakršen koli kazenski postopek, odločati državni zbor. Razlog za to je, da se prepreči zlorabe vladajočih za pregon opozicijskih poslancev. Ustava, zakon, poslovnik in tudi praksa v parlamentu so pri tem povsem jasni. Ustava pravi:
V primeru, ki smo mu priča, ne gre za zagrožene kazni čez pet let zapora. Ker ustava določa, da DZ lahko prizna imuniteto tudi, če se poslanec nanjo ne sklicuje, mora DZ o začetku kazenskega postopka odločati v vsakem primeru. Postopka v parlamentu pa ni nobenega. Tudi poslanci NSi doslej niso seznanjeni z obtožnico ali čem takim, da bi se lahko izrekli, ali se želijo sklicevati na imuniteto. Mediji pa poročajo, da je tožilstvo na ravni evropskega parlamenta, ko gre za poslanca Mateja Tonina, sprožilo postopek, ali ga bodo tam zaščitili z imuniteto. To, da na evropski ravni preverjajo imuniteto, na domači pa ne, je dodatno nenavadno. Morda kaže na to, da so evropski poslanci zaščiteni tudi pred postopki sodišč, ki smo mu v tem primeru priča (preverjanja tožilskega predloga), ki pri nas uradno še niso kazenski postopek.
Na ravni EU je medijska manipulacija vladajočih naletela na precej oster odziv, ker je naša država znana po tem, da se sodišča zlorabljajo za nepoštene politične obračune pred volitvami in da tudi najvišji sodniki, denimo nekdanji šef vrhovnega sodišča Branko Masleša, sicer tudi funkcionar komunistične partije na sodišču (sekretar) v prejšnjem režimu, zlorabljajo položaje z nepoštenim sojenjem, ko bi se morali izločiti.
Za podatke, ali proti poslancem NSi je sprožen kak postopek za odvzem imunitete, sem prosil državni zbor. Vsega namreč iz gradiv ni mogoče ugotoviti, ker imunitetne postopke, še posebej, ko gre za vladne poslance, pred javnostjo občasno tudi nekoliko skrivajo, ker so zanje lahko nerodni.
O tem, ali sprožen kak postopek, da bi dovolili kazenski pregon poslancev NSi, so iz DZ odgovorili tako: “Državni zbor zahteve pristojnega organa za odločanje o dovoljenju za začetek kazenskega postopka ali obvestila pristojnega organa o začetku kazenskega postopka v predmetni zadevi ni prejel.”
