3.5 C
Ljubljana
sobota, 3 decembra, 2022

Pogrešali jo bomo: umrla je nekdanja evropska poslanka in pobudnica knjige o Sveti gori Patricija Šulin

Piše: Blagovest.si

Za posledicami hude bolezni je umrla nekdanja poslanka državnega zbora in nekdanja evropska poslanka Patricija Šulin, poroča Nova24tv.si. 

Patricija Šulin izhaja iz Trnovega pri Gorici, z družino pa je živela v Novi Gorici. Po koncu šolanja na Fakulteti za organizacijske vede v Kranju je pripravništvo in prve delovne izkušnje nabirala v Meblu v Novi Gorici v kadrovski službi, nato pa bila nekaj časa samostojna podjetnica s trgovinsko dejavnostjo. Po rojstvu sina Fabrisa se je zaposlila v podjetju Pigal v Novi Gorici, kjer je opravljala delo komercialistke na domačem trgu. Od leta 1997 je bila zaposlena na ministrstvu za finance, na Davčnem uradu Nova Gorica in na Davčnem uradu v Ljubljani, v Oddelku za davčno inšpiciranje in preiskave, kjer je opravljala dela in naloge višjega davčnega inšpektorja. Od leta 2020 je zaposlena na Mestni občini Nova Gorica kot podsekretarka za organizacijsko premoženjske zadeve.

Politična pot Patricije Šulin se je pričela leta 2006, ko je postala članica SDS in 2009 postala predsednica Ženskega odbora Goriške regijske koordinacije SDS, leta 2010 pa predsednica Mestnega odbora SDS Nova Gorica. Na lokalnih volitvah 2010 je bila izvoljena kot svetnica Mestnega sveta Mestne občine Nova Gorica za obdobje 2010-2014. Bila je predsednica svetniške skupine SDS v Mestnem svetu MONG, ter predsednica Statutarno pravne komisije. Leta 2011 je postala predsednica Goriške regijske koordinacije SDS ter leta 2013 članica Izvršilnega odbora SDS za Goriško regijo ter članica Izvršilnega odbora MO SDS Nova Gorica. Leta 2012-2013 je postala nadomestna poslanka v DZ RS ter v mandatu 2014-2019 poslanka v Evropskem parlamentu, kjer je delovala v odboru za finance (BUDG), kjer je bila podpredsednica, odboru za nadzor proračuna (CONT) in v odboru za transport in turizem (TRAN) ter bila članica delegacije za Latinsko Ameriko in Albanijo.

Patricija Šulin je bila tudi aktivna podpornica Krščanskega foruma SDS. Leta 2019 je še kot evropska poslanka gostila njegove člane, ki so obiskali Bruselj. Leta 2016 pa je napisala uvod knjige o Sveti gori. »Kljub velikim kulturnim in značajskim razlikam, nas v združeni Evropi povezuje judovsko-krščanska kulturna in religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo,« je med drugim v predgovoru v knjigi “Pojdimo na Sveto goro” zapisala Patricija Šulin.

“Za sodelovanje sem se odločila iz preprostega razloga: prav tako kot nemški pisec Hoppe, ki je dejal, da je Sveta Gora biser vseh romarskih ciljev, tudi sama menim, da je Sveta Gora ena izmed najlepših romarskih poti, zato si zasluži, da ohranimo spomin nanjo. In knjiga je lep poklon tako Sveti Gori kot tudi vernikom,” je ob predstavitvi knjige Pojdimo na Sveto Goro! dejala evropska poslanka Patricija Šulin, ki je na povabilo založnika Radivoja Humarja napisala predgovor k delu Miroslava Brumata.

Objavljamo celoten predgovor poslanke v Evropskem parlamentu Patricije Šulin:

Vstop Slovenije v Evropsko unijo 1. maja 2004 je bil zgodovinski dogodek, ki ga lahko primerjamo z osamosvojitvijo Slovenije ter plebiscitarno odločitvijo za samostojno državo. Pogosto slišimo, da je do združevanja v Evropi prišlo predvsem zaradi ekonomskih razlogov, medtem ko se na ostale razloge kar pozablja. Po tragičnih dogodkih v dveh svetovnih vojnah je prišlo do odločitve o povezovanju med državami, s čimer bi zagotovili miroljubno in enakopravno sodelovanje med članicami. Očetje združene Evrope Konrad Adenauer, Jean Monnet, Robert Schuman, Joseph Bech, Alcide de Gasperi in ostali veliki državniki, so sledili predvsem enemu cilju: odpraviti vzroke za nastanek novih vojn v Evropi. Evropskega povezovanja torej niso narekovali le ekonomski interesi, temveč je bistveno vlogo odigrala tudi želja po spravi, miru, demokraciji, svobodi, enakosti in spoštovanju človekovih pravic.

Skozi celotno obdobje evropskega povezovanja, v zadnjem času pa še toliko bolj izraziteje, je jasno, da prihodnost združene Evrope ni odvisna le od tega, kako bo reševala ekonomske in gospodarske probleme, temveč kako trdno bo tkivo, ki je vgrajeno v temelje združevanja. Kljub velikim kulturnim in značajskim razlikam, nas v združeni Evropi povezuje judovsko-krščanska kulturna in religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo.

Do sprejetja Pogodbe o Ustavi za Evropo žal ni prišlo, saj je niso ratificirale vse države članice, v samem procesu sprejemanja pa so nekateri vlagali vse napore, da v preambuli ne bi bile omenjene krščansko-judovske korenine Evrope. Kljub nekaterim poskusom zanikanja, je jasno, da je krščanski temelj ključen za nastanek združene Evrope. Ključni ustanovni očetje današnje Evropske unije so bili globoko verni in so izhajali iz krščanske demokracije. Eden od “očetov Evrope” Robert Schuman, nekdanji predsednik francoske vlade in Evropskega parlamenta, je med kandidati za blaženega in za svetnika, kar ni naključje. Tudi simboli združevanja izražajo krščansko podstat. Evropska zastava je sestavljena iz dvanajstih zvezd na modri podlagi, za katere smo lahko v času vstopanja Slovenije v Evropsko unijo velikokrat napačno slišali, da predstavljajo število držav. Seveda to ne drži. Dvanajst zvezd namreč izhaja iz Marijinega venca. Kot je ob različnih priložnostih dejal oblikovalec zastave Arsene Heitz, slikar, kristjan in velik častilec Device Marije, modra barva predstavlja nebo, zvezde pa deviško čistost. Ob predstavitvi osnutka zastave leta 1955 Heitz zaradi morebitnih konfliktov ni omenjal verskega izvora, temveč je 12 zvezd predstavil kot simbol polnosti, kar danes velja za uradno razlago. In sicer, da zvezde predstavljajo “popolnost, celovitost in enotnost”.

Pričujoče delo Pojdimo na Sveto Goro je bilo napisano leta 1924 v takratnem duhu in na temelju takratnega znanja. Večji del knjige temelji na ustnem izročilu in osebni izpovedi. Avtor Miroslav Brumat, nabožni pisatelj, kulturni delavec, duhovnik in doktor bogoslovnih ved, je bil močna krščanska osebnost, ki je pustila pečat med goriškimi Slovenci. O Sveti Gori obstajajo številne zgodovinske knjige, po besedah avtorja pa je namen te knjige vernike vzpodbuditi h krščanskem življenju. Miroslav Brumat si je želel bogate knjige z lepimi slikami, vendar je zaradi pomanjkanja denarja ni nikoli mogel izdati. Zato je delo nespremenjeno, z nekaj dopolnili, da se ne izgubijo avtorjeve besede iz leta 1924. 

V slovenskem izročilu in predkrščanskem času ima gora, ki je sestavni del božje krajine, posebno vlogo. Njen simbolični lik je še predzgodovinski. Mogočna gora z visokim vrhom je bila v vseh starih verstvih tisti kraj, na katerem se stikata nebo in zemlja. Bila je vesoljna gora, axis mundi, ki veže človeški in božji svet. Na njenem vrhu bivajo božanstva. Gora je neločljiv del naše božje krajine, ki so nam jo zapustili naši predniki in so sveti kraji. Nahajajo se še zlasti na razglednih višinah, na katerih so tudi oni častili Boga. Na teh krajih so bile po pokristjanjenju postavljene cerkvice, ki dajejo pokrajini še danes njeno duhovno podobo in življenjski utrip. Zato ni prav nič čudno, da so na Sveti Gori (Skalnici) sezidali cerkev, ki je posvečena Mariji ­ Svetogorski kraljici. V preteklosti je bila večkrat porušena, ampak so jo ljudje vsakič na novo zgradili, ne glede na zelo težaven teren. Območje Svete Gore je bilo po pripovedovanju avtorja, ki je to obdobje opisal tako, kot je slišal in čutil, najverjetneje tudi tarča turških vpadov, ki so segali vse do Dunaja.

Avtor obravnava tudi protestantizem, luteranstvo je označil kot nauk krivovercev, izpostavil pa je predvsem nevarnost cerkvenega razkola za katoliške vernike. Na osnovi današnjega znanja pa nikakor ne smemo pozabiti na vpliv in doprinos Primoža Trubarja k slovenskemu jeziku in šolstvu. Njegovi deli Abecednik in Katekizem predstavljata rojstvo slovenskega knjižnega jezika. Z izrazom “Moji lubi Slovenci!” pa ni nagovoril le vernikov, temveč ves narod. 

Zgodovina Svete Gore se ne konča z letom 1924, ko je avtor Miroslav Brumat dokončal knjigo, temveč se je okoli Marijine podobe vila še zanimiva pot, o čemer pričajo številni zapisi. Marijina podoba je v enem obdobju skrivnostno izginila, v začetku 50-ih let prejšnjega stoletja pa je dobila nazaj svoje mesto na Sveti Gori, o čemer pričajo tudi zapisi s partijskih sestankov. Kljub moči Partije in njenim naporom, da bi ljudi odvrnila od cerkvenega življenja, je bila vera domačinov močnejša. Procesije “vrnitve Marijine podobe” se jih je udeležila nepregledna množica.

Meteorologi so ugotovili, da največ nevihtnih strel v Sloveniji udari v Sveto Goro (Skalnico), zatorej nosi v sebi mogočno energijo. Slovenci bi morali biti še posebej ponosni na Sveto Goro in njeno cerkev, ker stoji kot nekakšen Svetilnik slovenstva proti zahodu v romanski svet. Vidna je ob lepem jasnem vremenu iz Furlanske pokrajine in celo iz Benetk. Zato pojdimo na Sveto goro, da si povrnemo notranje moči in da nas razveseli pogled na pokrajino pod njo.

Njenim domačim in vsem njenim sodelavcem in prijateljem izrekamo iskreno sožalje.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine