Referendumi danes so preizkus koalicije Roberta Goloba. Če na njih zmagajo, bo to poraz za državo. Sčasoma pa precejšen tudi zanje. V zanosu zmage na volitvah se jim je zazdelo, da so nezmotljivi in vsemogočni in lahko z javnim denarjem, funkcijami in mediji počnejo, kar se jim zljubi, in s položaji nagradijo vse, ki so k zmagi karkoli pripomogli. Če denarja in funkcij v medijih in v vladi ni dovolj, naglo odstavljajo in ustanovijo nove funkcije in cela ministrstva. Če jim kdo očita, da to ni modro in bo to množično zamenjavanje in ustvarjanje novih funkcij za zaslužne veliko stalo državo, pa se odzovejo, da ne bo stalo nič. Tisti, ki ima večino, lahko reče in izglasuje vse mogoče.

Odpustijo lahko v medijih tudi vse urednike in novinarje, ki si upajo kaj podvomiti. A matematičnih zakonitosti ni mogoče odpraviti in obiti. Za vsako zmago pride račun. Dilema je le, komu vse bo izstavljen. Tega tudi to, da njihovi novinarski aktivisti zmerjajo svoje sodelavce s podložnimi psi, ne odpravi. Glasovalni stroj v parlamentu in vpliv na državna podjetja, velike bolnišnice in druge javne ustanove, kjer so množično odstavili vse, kar leze in gre, je vtis vsemogočnosti in vsevednosti nove oblasti celo še okrepil. Streznilo jih ni niti, ker je nekaj bolj pogumnih novinarjev večjih medijev opazilo, da slika morda ni tako lepa, in so si upali tudi opozoriti, da je ustanavljanje celega kupa novih ministrstev morda korak v napačno smer v slabem času.

In so zastavili besedo proti. V Delu. Na Financah. Niso pa šli tako daleč, da bi opozorili, da nam Robert Golob (GS) s Tanjo Fajon (SD) in Luko Mescem (Levica) vlado spreminja v nekakšen izvršni svet, kot ga je iz časov socializma Milana Kučana nekoč podedoval Lojze Peterle. Takrat smo nazadnje imeli toliko ministrstev. Reklo se jim je sekretariati. Vladi pa izvršni svet. Kučanove komunistične partije, ki je zares vladala. Da bodo s temi novimi ministrstvi še težave, je opazil celo šef Levice in minister za delo Mesec, za katerega danes na referendumu ljudje potrjujejo posebno ministrstvo za solidarno prihodnost. Povedal je, da tega ministrstva več noče. A je premier Golob vztrajal, da Mesec nima več kaj govoriti, in da to ministrstvo bo. Kako koristno je za Mesca, da bo zanj Golob ustanovil še posebno ministrstvo, kakršnega še nismo imeli, je pokazal rezultat lokalnih volitev, na katerih je Levica pogorela na skoraj celi črti. Na volitvah v občinske svete jim je glas namenilo vsega 2,5 odstotka volivcev. Pred štirimi leti trije odstotki. Droben obliž je bil relativen uspeh v Ljubljani, kjer je njihova kandidatka za županjo Nataša Sukič s skoraj desetimi odstotki dosegla drugi rezultat. Za Zoranom Jankovićem daleč spredaj. A Anže Logar (SDS), ki je tokrat kandidiral za predsednika države in ga je podprlo 46 odstotkov volivcev, je pred štirimi leti proti Jankoviću zbral 30 odstotkov. Razplet v Ljubljani pa je bil za leve vstajniške sile, s predsednico državnega zbora Urško Klakočar Zupančič vred, precejšen polom.

Foto: STA

Lokalne volitve so bile polom tudi za Gibanje Svoboda, ki se cilju, da bi zmagali še lokalno, kot so aprila na volitvah poslancev, ni uspelo niti približati. Pa čeprav so se združili s strankama kar dveh premierov v preteklosti: Alenke Bratušek SAB in Marjana Šarca LMŠ. V večjih občinah, kjer volimo stranke, jih je volilo 15,6 odstotkov volivcev. SDS 16 odstotkov. Na volitvah poslancev aprila je stranko Roberta Goloba volilo 34,45 odstotka volivcev, kar je bil tretji najboljši rezultat v zgodovini. Za odtenek več volivcev je volilo SMC Mira Cerarja leta 2014, ki je zbral 34,49 odstotka glasov, še več pa LDS Janeza Drnovška leta 2000, ki je dosegel doslej rekorden delež: 36,26 odstotka. Po tisti zmagi, ko je Drnovšek še zadnjič vodil LDS na volitve, je nameraval preurediti vlado, v kateri bi imel posebne ministrske svetnike, ki bi koordinirali delo ministrov. A je te ideje zaradi grožnje opozicije z referendumom in kritik pravnikov, da so takšni koordinatorji neustavna rešitev, moral umakniti. Golob svojih idej dramatičnega povečanja števila ministrstev, da bi zagotovil funkcije za vse, ki so zanj padli na volitvah, ni umaknil. Zato na referendumu danes odločamo o ideji rekordnega števila ministrstev in ministrov, kar imamo demokratično državo, in o vrnitvi v čase izvršnega sveta, ki ga je iz časov socializma podedoval predsednik prve demokratično izvoljene slovenske oblasti Lojze Peterle.

Robert Golob po volitvah ni skrival, da je razlog za širitev vlade nagrajevanje za pomoč v kampanji strank koalicije Kul, ki so svinjale po prejšnji vladi, s tem uničevale same sebe, pomagale pa Golobu do zmage. Najvišje funkcije v vladi zaradi tega že imajo, čeprav njihove stranke na volitvah niso prestopile praga parlamenta, Marjan Šarec, Alenka Bratušek in podobni. A funkcij in služb za vse zaslužne je bilo premalo in zaradi tega bi ustanovili vrsto novih ministrstev. Švica zmore s sedmimi. Golob potrebuje najmanj 19 ministrstev in še več ministrov.

Za inflacijo ministrstev so se vladajoči povrhu odločili v času visoke inflacije in obetov recesije. Vlada kot odgovor na težave ponuja razkošje in zapravljanje. Vodi z vzgledom. Premier ima po vrhu še za manjšo vlado svojih lastnih državnih sekretarjev, ki mu pomagajo. Ministri pa cele horde državnih sekretarjev, direktorjev direktoratov, generalnih sekretarjev ministrstev, piarovcev, svetovalcev in podobnih. Ko gre za nagrade in plačila svojim, ni omejitev. Vladajoči se že mesece ponosno dogovarjajo še, kako bodo izplačali finančne nagrade (povrnitve kazni) svojim aktivistom, ki so se javno zbirali, da bi povzročali težave in diskreditirali prejšnjo vlado, ko je ta med epidemijo covida poskušala kot druge vlade po Evropi zmanjšati tveganje, da bi se zaradi preveč hudo bolnih zrušil zdravstveni sistem, in doseči, da bi bilo manj mrtvih. Hkrati v parlamentu ti zmagovalci volitev povečujejo obdavčitev samostojnih podjetnikov in dohodninsko obremenitev vsem državljanom. Nič ne skrivajo, da kot oblast z javnim denarjem za pomoč nagrajujejo svoje politične aktiviste, in tudi ne, kdo jim bo to plačal. Vsi bomo.

Pogine naj pes

Enako je v medijih. Večino zasebnih in državnih medijev leva sredina že dolgo obvladuje. Zaradi tega zadnje volitve niso bile najbolj poštene. Vsi na volitvah niso imeli enakih možnosti. Novinar Mladine Marcel Štefančič je to lepo opisal, ko je celo javno povedal, da mora biti Robert Golob pred kamerami tudi, če to ni v skladu s pravili. In pri njemu tudi je bil, se je pohvalil. Na javni RTV, kjer je honorarno delal. Kritičnih zgodb o Golobu pa ni bilo. Te so prikrivali. Temu pravijo neodvisno novinarstvo: vsi proti Janezu Janši in za Roberta Goloba. Vlada Janše je pred tem javno zagovarjala idejo, da bi morali biti mediji pluralni. Zaradi tega je nastal cel kraval. Tudi mednarodno. Odstavljala pa prejšnja vlada predčasno uprav celih medijev ali odgovornih urednikov ni. Niti enega. Kot to počne sedanja. Ker res pomembnih dogodkov ni bilo, so kot nekaj nezaslišanega z leve razglašali spor takratnega šefa Ukoma Uroša Urbanije z direktorjem STA Bojanom Veselinovićem. Zamolčali pa, da spor izvira iz tega, ker je Veselinovič, ko so ga z leve sredine politično nastavili za direktorja, zamenjal odgovornega urednika Boruta Meška, potem pa ga še vrgel na cesto kot novinarja. Odpustil ga je. Ta novinar je kmalu za tem izvedel, da je hudo bolan in precej hitro umrl zaradi raka. Ker je bil nazorsko na desni, ga največje novinarske organizacije in novinarji niso nič branili pred Veselinovićem. Po pregovoru: pogine naj pes. Urbanija je bil sodelavec Meška. Danes je Urbanija direktor TVS, ki ga poskušajo vladajoči predčasno odstaviti z referendumom. In odpustiti. Pogine naj pes. Ker nazorsko ni naš.

Igor Kršinar, Borut Meško in Uroš Urbanija (Foto: Zajetje zaslona)

Odstaviti in odpusti je treba še vse druge, ki niso naši, je projekt vladnih strank. Ker je podrejanje medijev postalo brutalno očitno, se je odzvala celo evropska ljudska stranka : “Finančno izčrpavanje in grožnje z odstranitvijo vodstva in novinarjev, ki niso po meri vladajoče politike, ostro zavračamo. Podobne poskuse smo že videli v nekaterih drugih državah in smo jih ostro obsodili.” V preteklosti smo o dogajanjih v slovenskih medijih iz Evrope slišali v glavnem le izjave levih in liberalnih strank, ki so močno protestirale proti predčasnim menjavam in mesarjenju po medijih, ko tega ni bilo. Zdaj, ko to res počnejo njihovi zavezniki, so tiho. Pogine naj pes.

Igro podrejanja vladnim strankam so povsem sprejeli številni novinarji, ki so se v kampanjo pred referendumi celo sami prijavili za propagandiste. To je storilo društvo novinarjev Slovenije, ki združuje največ novinarjev v državi. In tudi ravnajo propagandno. Hkrati pa člani tega društva poročajo. To je vrnitev v preteklost družbenopolitičnih delavcev. To so bili novinarji v socializmu. Največji poraženec referenduma, ne glede na razplet, bodo zaradi tega tisti novinarji, ki želijo pošteno delati. Zaradi izgube verodostojnosti. Kdo jim bo še verjel?

Za kaj gre pri hitrih političnih menjavah vlade Roberta Goloba v medijih, se je pokazalo tudi, ko je na Siolu novi odgovorni urednik Mihael Šuštaršič zadnje tedne po tihem umaknil moje do vladajočih kritične tekste iz preteklosti, iz vseh tekstov pa povezave na kritične članke, ki sem jih v preteklosti objavljal v velikih medijih in v Spletnem časopisu. Povezave na zapise v Spletnem časopisu je še prav posebej onemogočil. Virov se pod tem urednikom menda več ne navaja, ker to poslovno škoduje njegovemu podjetju. Do vladnih strank kritični teksti v Spletnem časopisu pa so še posebej nevarni, ker je to pač neodvisen novinarski medij. Eden redkih v državi. Kakšen članek je umaknil in kakšno povezavo na vir podatkov v njej ukinil, kaže posnetek:

Umik te vsebine je pojasnil, češ, da so to le moje neutemeljene govorice, zaradi katerih bi me morali zapreti, in so celo blizu kršitve ustave. Ker so objavljene nerodne stvari za Levico Luke Meseca. Mescu si samemu niti ni treba mazati rok. Zanj si jih je nekdo drug. V “umaknjenem” komentarju je podobnih vsebin še več. Tudi o Robertu Golobu in Vesni Vuković.

Spletni časopis je gotovo problem. Ni pod nadzorom oblasti, z oblastjo povezanih tajkunov ali političnih strank. Sam osebno ga nadzorujem. Deluje pa, ker ga podpirajo ljudje. Ker ga berejo, finančno pa so ga posamezniki podpirali celo, ko zaradi vodenja uredništva Siola dve leti in pol tu nisem delal in sem jim celo povedal, da se mi v tem času ne zdi prav, da nakazujejo denar, če pa nič ne delam tu. Vztrajali so, da bodo kljub temu vsak mesec prispevali nekaj in da bo še potrebno. Pametnejši so bili od mene.

Novi odgovorni urednik portala Siol je postal levičarski aktivist Mihael Šuštaršič. (Foto: Facebook)

Umikanje kritičnih člankov o vladajočih, ki so bili objavljeni v preteklosti, je podobno početju sovjetskih komunistov, ko so iz slavnostnih posnetkov okoli Stalina izginjali pomembneži, ki so padli v nemilost in končali v gulagu ali pod zemljo. Zgodovino na posnetkih in učbenike so popravili. Izbrisali napake. Tako so v Sloveniji mediji nekoč tudi že ravnali. Takrat, ko so bili vsi še glasila socialistične zveze delovnega ljudstva in komunistične partije. Nisem prepričan, da si Golob, Fajonova in Mesec res spet želijo takšnih. Jih pa ustvarjajo. Odnos do navajanja virov, ki smo mu priča, pa je zanimiv za celotno znanstveno skupnost. Še v času socializma bi študent, ki ne navede virov, pogrnil na izpitu.

Ko sem bil še kot študent nekaj časa v Nemčiji in to tudi zato, da bi več izvedel o njihovem medijskem sistemu in se bolje naučil njihovega jezika, sem opazil, da so mi doma učitelji in voditelji precej lagali o dosežkih naših oblasti. Tam so navadni ljudje precej bolje živeli kot pri nas, vodovodarji so vozili mercedese, kakršne so si pri nas dobili le najvišji partijski funkcionarji, v trgovinah pa so bile cene mleka in drugih nujnih vsakdanjih stvari krepko nižje, poceni pa je bilo mogoče kupiti stvari, ki jih pri nas sploh ni bilo na policah. Ker smo bili takrat zaostali poraženci zgodovine nekje med bogatim zahodom in revnim vzhodom.

Zmage tukajšnjih oblasti, čeprav nam je šlo bolje kot tistim v še bolj trdem socializmu, so bile poraz za večino ljudi. Zaradi tega je socialističen sistem tudi propadel. Danes na referendumih odločamo, ali bo Robert Golob lahko uveljavil arhaične ideje inflacije ministrstev in popolnega podrejanja medijev vladajočim.

Sam bom, seveda, odločno proti. Inflacija ministrstev in vladajočim povsem podrejeni mediji, v katerih ne bo nič pluralnosti in v katerih cenzurirajo do vladajočih strank kritične vsebine iz preteklosti, niso rešitev za moderno in razvito evropsko državo.

Večina odloči.

Čas pa potem pokaže, kdo je res zmagal in kdo plačal račun te zmage.

Peter Jančič, Spletni časopis