Družbena tranzicija traja določen čas. V nekaterih državah 25 let, v drugih 50 let in več. Ta čas je v veliki meri odvisen od strukture, ki ta postopek zavira tiho, vendar odločno in z močnimi vzvodi, saj z novo ureditvijo pridejo spremembe, ki zmanjšujejo njeno moč. Navadno ji pri tem pomagajo tudi tisti privilegiranci, ki so v prejšnji ureditvi zaradi zvestobe sistemu živeli bolje kot večina ljudi. Mnogo bolj pa na hitrost tranzicije vpliva sposobnost naroda, da prepozna takšna prikrita dejanja politične elite in krike privilegirancev po ustavitvi oz. kar obrnitvi tega procesa. Takšnih dejanj ni težko prepoznati, saj iz vrednostnega sistema družbe dobesedno štrlijo.
Eden takšnih nostalgičnih izpadov je pred meseci na seji parlamentarnega odbora za pravosodje prišel celo iz ust vrhovnega državnega tožilca Jožeta Kozine. Ta je podjetnike vsegliharsko opredelil kot jokajoče kapitaliste, ki jih je potrebno obdavčiti, in jih napotil v tujino, če jim kaj ne paše, v istem stavku pa podprl Levico kot edino politično stranko, ki bo to naredila. Že od daleč se vidi, da gre za izjavo, ki je v posmeh neodvisnosti sodstva, kar je ugotovila tudi komisija za etiko in integriteto državnotožilskega sveta. Veliko bolj zaskrbljujoča pa je odločitev generalnega državnega tožilca Draga Škete, ki se je odločil, da zoper Kozino zaradi očitne kršitve ne bo uvedel nobenega postopka. Prav neverjetno, da je isti generalni državni tožilec pred nekaj tedni povedal, da je sovražni govor “vsak sovražni govor, tudi če se dotika malega človeka”, v izganjanju podjetnikov pa ni našel elementov sovražnosti. S tem je vrhovno državno tožilstvo simbolično odprlo lov na največje državne sovražnike – slovenske podjetnike.
V Sloveniji žal postaja folklora, da smo podjetniki krivi za vse. Politiki nas vsegliharsko mečejo v isti koš s kriminalci in primerjajo z najbolj poznanimi svetovnimi izkoriščevalci. Ni pomembno, kako dobro želimo svojim zaposlenim, ni pomembno, kako se trudimo, da bi imeli vsi varno in stabilno službo, spodobne plače, regres, božičnico, trinajsto plačo, da na koncu nekateri razdelimo še dobiček kot edino pravico, ki nam pripada kot lastniku. Agenda levega skrajnega populizma gre v smeri, da nas podjetnike napravijo za državne sovražnike številka ena, ob tem pa sistem brez sramu ščiti podpornike, ki tej poti sledijo; in v tem primeru se je pokazalo, da ne izbirajo sredstev. Ustavna ureditev države, ugled najvišjih sodnih inštitucij v mednarodnem merilu ter ugled slovenskega gospodarstva so bili žrtvovani za pravico do svobode izražanja. Prav tiste svobode izražanja, ki jo isti krogi relativizirajo, ko gre za promocijo, v zadnjem času tako populariziranega, sovražnega govora. Zaskrbljujoče je, da nismo slišali nobene obsodbe takšne retorike, razen nejevolje posameznih predstavniških organizacij podjetnikov. Zganiti bi se morali vsaj tisti, ki državo želijo voditi po demokratičnih standardih. Ustavno določena delitev oblasti, katere veje naj bi bile med seboj ločene, namreč daje oblasti legitimnost.
Če v tej blaznosti za trenutek pozabimo na posmeh ustavni ureditvi, bi morali tako za Kozino kot za njegovega šefa Šketo iz povsem praktičnih razlogov ugotoviti, da svojih funkcij ne moreta več opravljati. Kdor je namreč mnenja, da bomo z izgonom podjetnikov delavcem vrnili dostojanstvo, pač ni pri zdravi pameti in ne more opravljati nobenega dela, kaj šele najodgovornejših del v državi. Ste spoštovani visoki uradniki pomislili, kaj se bo zgodilo z delavci podjetij, ki jih tako brezkrbno pošiljate v tujino? Ti delavci, ki bodo ostali brez službe, vsekakor ne bodo imeli več svojega dostojanstva. Ogroženi bodo domači dobavitelji podjetij, neprofitne organizacije, ki jih ta podjetja financirajo, da ne govorimo o družinah zaposlenih. Navsezadnje boste ogroženi tudi vi, visoki uradniki, ko bo Slovenijo zapustilo še zadnje podjetje, namreč ne bo denarja niti za vaše plače. Sam sem do sedaj verjel, da ljudje na tako odgovornih položajih razumejo, kako in kje se dodana vrednost ustvarja in kje porablja.
Podjetnik pač ni le en nebodigatreba v državi, vsekakor pa povprečen slovenski podjetnik ni ultra kapitalist, katerega edini cilj je, da pobaše dobiček podjetja. Naročila ne prihajajo sama od sebe, težke odločitve, od katerih je odvisna prihodnost vseh zaposlenih, se ne sprejmejo same od sebe, riziko njegovih slabih odločitev pa pade na podjetnika in njegovo celotno imetje in, da, na njegove zaposlene. Povprečen slovenski podjetnik je vodja, knjigovodja, komercialist, kadrovik, pravnik in tajnica, serviser, mojster za vse ter v večini primerov oče in mama vseh zaposlenih. S svojimi zaposlenimi živi v dobrem in v slabem in mnogi slovenski podjetniki in obrtniki bolj kot za mastne dobičke živijo in delajo za to, da preživijo svoje zaposlene. Si predstavljate, kako se ti ljudje počutijo, ko jih najvišji državni uradniki zmerjajo s požrešnimi kapitalisti, ki jim je potrebno vzeti moč, jih dodatno obdavčiti? Si predstavljate, kakšen občutek pravne varnosti ima slovenski podjetnik, ki se lahko kot tožnik ali obtoženec kadarkoli znajde v postopku z uradniki, ki ga tako globoko sovražijo?
V današnjem svetu je dobro delujoče nacionalno gospodarstvo motor vsesplošne blaginje, državna uprava in vlada pa njeno krmilo. Usklajeno delovanje obeh je pogoj, da se država premika naprej po ovinkastih poteh globalne politike in globalnega trga. V primeru, da je en segment predolgo zaslepljen z lastno močjo, pa se zgodi Slovenija. Nekdaj nova Švica, ki že leta pada na lestvicah mednarodne konkurenčnosti in ekonomske svobode. Proces tranzicije v Sloveniji ni reverzibilen, ne glede na pritiske dekadentnih sil. Lahko pa ga pospešimo ljudje, če prepoznamo in glasno obsodimo takšne, v nebo vpijoče neumnosti.
Primož Jelševar
