Piše: Dr Metod Berlec
V slovenski zgodovini so številni, ki so zaslužni za to, da je slovenski narod postopoma politično dozorel in leta 1991 dosegel osamosvojitev. Eden takih je nedvomno katoliški duhovnik, narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj Matija Majar Ziljski.
Pomlad narodov leta 1848 je Majarju omogočila, da je prvikrat odkrito izpovedal svoje nacionalne občutke, ki jih je prej moral skrivati pred avstrijskim režimom. Slednjega je poosebljal kancler Klemens von Metternich. Že 17. marca 1848, to je na dan, ko je prišla v Celovec novica o revoluciji na Dunaju, je Majar napisal znameniti članek »Kaj Slovenci terjamo?«. Članek je objavil 29. marca v Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novicah. V tem članku je kot prvi postavil temeljne zahteve slovenskega nacionalnega gibanja: uvedba slovenščine v šole in urade ter združenje slovenskih dežel znotraj avstrijske monarhije v eno celoto. 26. decembra 1848 je v časopisu Slovenija predstavil še načrt o preureditvi monarhije v zvezno državo narodov. Majar je tako jasno vse svoje sile usmeril v boj za Zedinjeno Slovenijo. Iz različnih zgodovinskih in geopolitičnih razlogov nam, Slovencem, ni uspelo doseči združitve vseh slovenskih dežel v eno enoto, uspelo pa nam je pod vodstvom koalicije Demos in njenega voditelja dr. Jožeta Pučnika v letih 1990-1992 izpeljati osamosvojitev Republike Slovenije.
V tokratni številki revije tako posebno pozornost namenjamo slovenski osamosvojitvi in 33. obletnici vojne za Slovenijo. Čeprav se je zanjo uveljavilo poimenovanje »desetdne- va vojna«, je ta trajala z različno stopnjo intenzivnosti vse od razorožitve slovenske teritorialne obrambe (s strani zvezne armade in njenih zvestih rdečih pomagačev) sredi maja 1990 pa vse do umika zadnjega jugoslovanskega vojaka oktobra leta 1991 iz Slovenije. Predsednik Demosove osamosvojitvene vlade Lojze Peterle v intervjuju za našo revijo pravi, da »osamosvojitev ni bila projekt Partije (‘avantgarde’)«. In dodaja: »Z državotvorno idejo so nastopile pomladne politične sile, stare pa so ponujale Sloveniji prihodnost v Jugoslaviji. Je pa naslednica ZKS v takratni skupščini podprla zakon o plebiscitu in podpisala na to vezani sporazum strank. Tu lahko govorimo o enotnosti. Kučan je tudi upošteval izid prvih demokratičnih volitev, kasneje pa je kot vrhovni poveljnik podpisal izjavo o demilitarizaciji, ko smo bili v kritičnem času priprav na
obrambo. Pomembno je, da stara struktura ni šla frontalno proti osamosvojitvi, ni je pa vodila. Na volitvah je s projektom samostojne državnosti zmagal DEMOS in prevzel ključno politično odgovornost za osamosvojitev.« Demosova vladaje torej sledila Majniški deklaraciji iz leta 1989, ki seje v prvi točki jasno zavzela za suvereno državo slovenskega naroda. Ali kot poudarja dr. Jože Možina, je »v resnici malo narodov na svetu, ki so do svoje države prišli na tako demokratičen način, kot smo prišli Slovenci z obrambno vojno, ki je velika prav zato, ker je terjala relativno malo žrtev, čeprav je seveda vsakega življenja škoda«. »Tako je osamosvojitvena vojna skupaj s plebiscitom pol leta prej simbol naše enotnosti in trajni navdih za prihodnost.«
Seveda z današnjim stanjem pod sedanjo levičarsko, protislovensko in škodljivo Golobovo vlado ne moremo biti zadovoljni. Pri tem se je mogoče strinjati z ministrom za obrambo v času osamosvajanja, nekdanjim premierjem in predsednikom SDS Janezom Janšo, ki je nedavni spominski slovesnosti v Vrhpolju (kjer so z močno sporočilno noto odkrili spomenik buldožerja iz leta 1991, ki je »dan prej« ustavil kolono JLA) dejal, da je naša država zašla v krizo, ker se je oddaljila od vrednotnega središča naroda. »Ukinili so Muzej slovenske osamosvojitve. Nekdo, ki ima moč odločanja, je sklenil, da država, v kateri je 75 registriranih muzejev, ne potrebuje muzeja, ki bi bil posvečen samemu vrednotnemu središču tega naroda in tej državi. In lahko je vse drugo sijajno, a če se v tem vrednotnem temelju oddaljimo od samega bistva, potem pridejo problemi,« je dejal Janša in opozoril, da zdaj ne izkoriščamo vseh svojih potencialov: »Ko gre za bistvene stvari, ki zadevajo vse, potem je treba pozabiti na razlike diha z obema kriloma pljuč in iti naprej.«
Proslave ob osamosvojitvi Republike Slovenije pomenijo, da je vrednotno središče slovenskega naroda še kako živo in je močno sidro, ki ga nobeni odkloni ne bodo izruvali: »Lahko se začasno ukine Muzej slovenske osamosvojitve, slovenske osamosvojitve pa se ne da niti ukiniti niti preprečiti, da bi jo v srcih čutili kot naše vrednotno središče. Muzej, stavba institucije, se prej ali slej spet postavi.« Nedvomno besede, ki bodo meso postale le, če si bomo vsi skupaj za to prizadevali.
