Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Zadnji huliganski izpad petkovega politkolesariata s sindikalistko Teo Jarc na čelu, je le vrh ledene gore prostaštva, ki ga le-ta premore. Nazadnje so si drznili motiti premierja Janeza Janšo in notranjega ministra Aleša Hojsa med dopustniškim oddihom na Kredarici pod Triglavom. Šlo je za resne žalitve, zmerjanje in neosnovane obtožbe. In na tem mestu se pojavlja vprašanje, ali bomo to še naprej dopuščali.
Se bo ukrepalo in zajezilo primitivizem, ki je pričel teptati tudi to kar je za slovenski narod zares sveto, dokler se ne bo zgodilo kaj hujšega? Ob tem ne gre le za napad na državnika in motenje javnega reda in miru planincev ter divjadi, marveč za pritlehen odnos do tega, kar Slovencem tako veliko pomeni – Triglavskega narodnega parka, zlasti Triglava kot simbola slovenstva, ki ne more biti predmet prostaškega politikantstva. Ko je meja prekoračena, je zadevo potrebno ustaviti ali pa bo enkrat prepozno, saj so politkolesarji vedno bolj predrzni.
Kot že rečeno, gre le za zadnjega v vrsti fizičnih oziroma verbalnih napadov ter primitivizmov, ki si ga pri nas lahko privošči skupina prvorazrednih, zaradi medlega odziva ali celo potuhe dela politike, osrednjih medijev in tožilstva. Spomnimo na pretekle izgrede petkovega politkolesariata in vseh ostalih, ki se nikakor ne morejo sprijazniti z dejstvom, da imamo vlado premierja Janeza Janše. Spomnimo se popisanega vojaškega kombija, zmerjanja slovenskih vojakov z “izdajalci”, pljuvanja poslancev in neposrednih groženj izrečenih denimo Jožefu Horvatu iz vrst NSi.
Omeniti gre še nadlegovanja direktorja NIJZ Milana Kreka s strani pevca Zlatana Čordića – Zlatka, streljanje policistov z vodnimi pištolami, grožnje s smrtjo v obliki grafitov in grozilnih pisem z obglavljenjem premierjeve družine, pisanje grafitov, zlasti svastik na ministrstvih, nadlegovanje poslancev v zasebnem življenju, grožnje zaposlenim na ministrstvih, razkazovanje zadnjic in genitalij na javnih dogodkih, motenje državnih proslav, novačenje narkokriminalcev za javne protivladne aktivnosti (Anis Ličina), organiziranje nasilnih izgredov, na katerih so žrtve celo fotoreporterji in novinarji (Vladimir Vodušek in Borut Živulovič), grožnje z obešanjem in gorjačo poslancem ter javno zažiganje ter kamenjanje podob državnikov (Janše in Aleša Hojsa).
Glede na to, da lahko v zadnjem času opažamo vse bolj zaostreno retoriko tako v parlamentu kot na ulici, se lahko upravičeno vprašamo, kako daleč lahko vse skupaj še gre? Ne more in ne sme biti normalno, da se nekoga zastrahuje in to celo v prostem času, ker pač ni “naš”. Verjetno si prav nihče ne želi, da bi se ponovil scenarij nasilnega protesta v Ljubljani ali pač?
