24.6 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

Plebiscit, ki je Slovenijo popeljal na samostojno pot! Zato lahko danes ponosno praznujemo Dan samostojnosti in enotnosti!

Piše: Metod Berlec

Dan samostojnosti in enotnosti je državni praznik, ki nas spominja na dan, ko smo Slovenci kot narod končno vzeli usodo v svoje roke in se na plebiscitu 23. decembra 1990 odločili za življenje v samostojni državi. Uradna razglasitev izidov plebiscita je bila 26. decembra istega leta, zato je ta dan državni praznik.

Demokratična opozicija Slovenije – DEMOS pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika je na prvih demokratičnih volitvah spomladi leta 1990 zmagala s programom, ki je temeljil na Majniški deklaraciji 1989. Ta se je zavzela za življenje »v suvereni državi slovenskega naroda«. Demosova predvolilna prioriteta je bila »ustavna pot do samostojne države«, se pravi ljudsko glasovanje (referendum) o novi ustavi, ki naj bi v končni osamosvojitveni določbi urejala tudi izstop iz Jugoslavije. Ta strategija pa ni bila edina. Znotraj dela vodstva SDZ je obstajala tudi ideja o suspenzu celotnega jugoslovanskega pravnega reda na podlagi posebne deklaracije o neodvisnosti, ki naj bi jo sprejela skupščina. A po prisegi prve demokratično izvoljene vlade pod vodstvom Lojzeta Peterleta 16. maja 1990 je bilo treba najprej prevzeti oblastne funkcije od prejšnje socialistične strukture. Prvi korak v smeri samostojnosti je naredila demokratično izvoljena skupščina poleti 1990 s sprejetjem Deklaracije o suverenosti države Republike Slovenije, ki pa je imela samo simbolični politični učinek.

Predsednik Predsedstva Republike Slovenije Milan Kučan je še 14. novembra 1990 na sestanku vseh političnih strank govoril, naj bi bil referendum naslednje leto poleti (se pravi leta 1991, op. a.) in »takrat bi bili dani roki za osamosvojitev«. (foto: Tone Stojko / hrani MNZS)

Referendum ali plebiscit?

Vladajoča koalicija Demos je zato kot prioriteto ohranila državno osamosvojitev na podlagi ustavnega referenduma. Pri pisanju in usklajevanju nove slovenske ustave pa se je v takratni skupščini zapletalo, saj je bila za sprejetje ustave potrebna dvetretjinska večina v skupščini, vendar te ni bilo. Takrat opozicijski prenovljeni komunisti (Stranka demokratične prenove) in preostala opozicija (ZSMS-Liberalna stranka, Socialistična stranka Slovenije) se pri usklajevanju ustave niso strinjali s problematiko manjšine, s splavom, s številom poslancev v državnem zboru, tako da ustave ni bilo mogoče hitro sprejeti in s tem doseči državne osamosvojitve. Na splošno so metali vladajoči koaliciji Demos vsa mogoča polena pod noge. Poleg tega bi sprejetje nove ustave pomenilo v kratkem času nove volitve, kar bi lahko pripeljalo do tega, da bi Demos predčasno izgubil oblast.

Odločitev za plebiscit je bila sprejeta na posvetu Demosovega kluba poslancev v Poljčah, 9. novembra 1990. Pri tem sta glavno vlogo odigrala dr. Peter Jambrek in dr. Jože Pučnik. (foto: Tone Stojko / Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije)

Postopoma je postalo jasno, da nove ustave ne bo mogoče hitro sprejeti, zato so se začele pojavljati pobude za takojšno plebiscitno osamosvojitev, ki so jo socialisti (SSS) predlagali 19. septembra in nato še 11. oktobra. No, podmladek Pučnikove SDZS ga je predlagal že 13. marca 1990. Demos je že pred volitvami v Deklaraciji o slovenski samoodločbi govoril o plebiscitu, s katerim bodo Slovenci lahko svobodno izrazili svojo voljo in odločili o svoji politični prihodnosti, ter o referendumu, ki bo slovenskemu narodu omogočil določiti naravo njegove države v obliki nove ustave. A v praksi je bilo to teže izpeljati, zato je takratni predsednik ustavnega sodišča dr. Peter Jambrek, zagovornik osamosvojitve, s pomočjo sprejetja nove ustave sredi oktobra 1990 prišel do odločitve, da je potreben plebiscit za osamosvojitev. To pobudo, ki jo je na ustavnem sodišču dodelal skupaj s dr. Tonetom Jerovškom in z dr. Lovrom Šturmom, je posredoval dr. Pučniku, predsedniku sveta Demosa, in dr. Francu Zagožnu, predsedniku Demosovega kluba poslancev.

Ključna Pučnikova vloga  

Predsednik Demosa Jože Pučnik je avtorju teh vrstic za potrebe njegove diplomske naloge »Koalicija Demos in njena vloga« pred dobrima dvema desetletjema dejal, da mu ideja za plebiscit ni bila tuja, saj je njihova socialdemokratska mladina to predlagala že pol leta prej. Zato se je takoj strinjal z Jambrekom, da je najprej potreben referendum o neodvisnosti in šele potem sprejetje ustave. O tem so govorili na sestanku Kluba poslancev Demosa, ki je bil 9. novembra 1990 v Poljčah. Po Pučniku je tam najprej govoril predsednik izvršnega sveta oziroma vlade Lojze Peterle in se dokaj jasno izrekel proti prehitevanju pri osamosvajanju. Nato je govoril France Bučar in izrazil precejšne dvome o nujnosti plebiscita. Tretji je nastopil Pučnik, ki je po njegovih besedah udaril naravnost in dejal: »Mi gremo takoj, Jugoslavija razpada na pašaluke in kmalu bo imela vsaka republika svojo armado. Dajmo jih presenetiti, mi bomo prvi in to storimo, še preden se bodo oni v Beogradu zavedeli.« Nato je predlagal datum za referendum, in sicer 23. december 1990. S tem sta se takrat strinjala tudi Janez Janša in Igor Bavčar, ki sta vodila obrambno ministrstvo in ministrstvo za notranje zadeve. Tone Jerovšek je navedel konkretne zakonodajne ukrepe za prevzem efektivne oblasti na ozemlju Slovenije, Jambrek pa je prebral predvideno plebiscitno vprašanje ter navedel in razložil ključne točke strategije ustanovitve neodvisne države. Demosovi poslanci so vse podprli z aplavzom.

Rezultate plebiscita je 26. decembra 1990 v Skupščini Republike Slovenije slovesno razglasil predsednik skupščine France Bučar (na sliki od leve proti desni podpredsednik skupščine Vitodrag Pukl, Bučar, podpredsednik skupščine Vane Gošnik in predsednik zbora združenega dela Jože Zupančič). To je bil odločilni korak na poti v samostojnost. (foto: Tone Stojko / hrani MNZS)

Nasprotovanja in soglasje 

Pučnik je predčasno zapustil posvet v Poljčah in se popoldne udeležil srečanja krajevnega odbora socialdemokratov na Ptuju, kjer je po sestanku novinarjem dejal, da bo po sklepu Demosovega poslanskega kluba plebiscit za neodvisno Slovenijo že 23. decembra. S tem je presenetil vse, tudi zadnjega šefa partije Milana Kučana, ki je bil zaradi tega slabe volje in je potem na predsedstvu negodoval. Pučnik je zato nameraval sklicati sestanek vseh političnih strank, vendar ga je pri tem prehitel Kučan, ki je sestanek sklical za 14. novembra 1990. Na tem sestanku je imel uvodni govor Milan Kučan, ki je po Pučnikovih besedah govoril zelo nejasno, v glavnem pa ga je napadal. »Tako ne gre, vlada se zaveda, da osamosvojitve ni mogoče izvesti tako hitro … In ravno tisti, ki bi moral biti najbolj odgovoren za to vlado, ji je zaril nož v hrbet.« Nato je dejal, naj bi bil referendum naslednje leto poleti in takrat bi bili dani roki za osamosvojitev. Nato so govorili še drugi in vsi so kritizirali Pučnika: Kučan, opozicija in celo nekateri predstavniki Demosa.

Dan po sestanku strank je Pučnik sklical sestanek predsedstva Demosa. Kot je pripovedoval avtorju teh vrstic, je imel dolg govor, v katerem je analiziral stanje v Jugoslaviji, njeno razpadanje in to, da jih mora Slovenija presenetiti. Med svojim govorom je Pučnik videl, kako pridobiva ljudi v predsedstvu Demosa na svojo stran. Na koncu je seja Demosa izpadla tako, da je odločitev o plebiscitu pravilna in da se gre v to. Dimitrij Rupel, ki je bil sprva kritičen do Pučnikovega »soliranja«, se je med sestankom potegnil nazaj, prav tako Lojze Peterle in Dušan Plut. Tako je tudi glavni organ Demosa potrdil odločitev o plebiscitu. S tem so bili razhajanja in spori znotraj Demosa začasno končani. Poudariti pa je treba, da so bili tudi slednji trije za osamosvojitev, a za nekoliko počasnejšo. ć

Foto: Igor Modic /F.A. BOBO.

Zmagoviti plebiscit 23. 12. 1990 

Po oblikovanju osnutka zakona o plebiscitu (osnutek izglasovan 21. novembra v skupščini) so stekla medstrankarska pogajanja. Na koncu je ostala edina sporna točka potrebna večina za uspešen plebiscitni rezultat. Porabili so ure in ure, preden so prišli do kompromisa. Postkomunistična opozicija je privolila v 23. december, najodločnejše stranke v Demosu pa na večino vseh volilnih upravičencev. Stranke so v skupščini po burni razpravi na skupni seji vseh treh zborov 6. decembra 1990 sprejele Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, izglasovan je bil še Razglas državljanom RS, vsem volivcem v RS, podpisana Izjava o dobrih namenih, sprejeta Deklaracija o spoštovanju temeljnih konvencij Sveta Evrope ter Sporazum političnih strank in poslanskih skupin Skupščine RS o skupnem nastopu na plebiscitu za samostojno in neodvisno državo RS. Vprašanje na plebiscitnem listku se je glasilo: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna država?« Plebiscit, ki je bil 23. decembra 1990, je bil uspešen, saj je bila udeležba na voliščih 93,2-odstotna, za samostojno Slovenijo pa je glasovalo 88,2 odstotka vseh volivcev. Za to, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država, je glasovalo kar 1.289.369 volilnih upravičencev, proti pa 57.800. 

Zrela odločitev slovenskega naroda

In tisti večer je Pučnik v Cankarjevem domu v Ljubljani dejal: »Jugoslavije ni več! Jugoslavije ni več! Gre za Slovenijo! Za Slovenijo pa gre zato, ker je danes slovenska politika dobila ukaz slovenskih volivcev, da izvrši to, za kar je pri tem plebiscitu šlo.«

Rezultate plebiscita je 26. decembra 1990 v Skupščini Republike Slovenije na skupni seji vseh treh zborov in v navzočnosti številnih gostov slovesno razglasil predsednik skupščine France Bučar. Slovenski narod se je namreč s prepričljivo večino, skoraj soglasno izrekel za samostojno državo in s tem postavil temelj za osamosvojitev junija 1991. France Bučar: »To je akt […], ki ga lahko sprejme le zrel narod, ki se v polnosti zaveda svoje lastne individualnosti, ki ima odločno voljo do življenja v zavesti svojih življenjskih zmogljivosti, narod, ki je sposoben in pripravljen soočiti se z izzivi časa in okolja, v katerem živi.«

Izid plebiscita je obvezoval vlado in skupščino, da to jasno odločitev naroda uresničita v šestih mesecih, kar je nato Demosova osamosvojitvena vlada tudi uspešno storila.

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine