V slovenskem zdravstvu se že leta vrstijo opozorila zaradi preobremenjenosti, kar je posledica zastarelih standardov in normativov, pomanjkanja kadra, dodatnih nalog.
Prav o tem se je razpisala 26-letna medicinska sestra Laura Poglajen, ki je svoj zapis javno delila na družabnem omrežju Facebook. S svojimi besedami je dala mnogim misliti, obenem pa je opozorila na grozljivo stanje v zdravstvu.
Objavljamo del njenega zapisa:
“Spomnim se nekega popoldneva, ko je bil kaos. Veliko sester dela dva nadstropja. Bolničarja na vsakem oddelku me potrebujeta za nego, kam naj grem najprej se sprašujem, nekako si zoorganizeram delo, ravno naredim 2 klizme, ko me kličejo, da nekdo težko diha, izmerim vitalne funkcije, saturacija je nizka, letim po kisik, saturacija niha. Kličem urgenco. Za vsak klic in dogodek moram napisati poročilo o klicu, za vsak padec moram izpolniti posebno dokumentacijo … Čez 10 minut me kličejo z drugega oddelka, da nekdo bruha. Spet letim v drugo nadstropje izmerit vitalne funkcije, naročim počitek, hidracijo po požirkih in povem, da pridem nazaj. Vmes opazim, da me čaka stanovalec, kateri čaka, da mu dam kapljice v oko. Razkužim roke, se pripravim, da mu dam kapljice v oko. V tistem času prileti bolničar, da je nekdo padel in mu teče kri. Spet letiš, pograbiš vitalne funkcije ter obvezilni material, da zaustaviš krvavitev. Spet kličeš urgenco, ker je bil udarec v glavo. Pripraviti moraš vso dokumentacijo, spisati list terapije od stanovalca, itd. Stanovalec končno dobi svoje kapljice v oko, Čakal je 30 minut, opravičim se, poda mi roko in mi jo stisne. V šali mi odgovori, da ima itak čas celo popoldne. Nasmehnim se mu nazaj in se mu zahvalim za razumevanje. Kliče te bolničar, če mu lahko prideš pomagati nekoga dati iz invalidskega vozička na posteljo, ker ne zmore sam. Obljubim, da pridem. Obrnem se, pred mano stoji svojec, ki želi podatke o svoji mami. Vzame mi 10 minut. Pogledam na uro, zamujam z inhalacijami, grem hitro naštimat, vmes seveda pozabim, da sem obljubila bolničarju, da pridem pomagat. Odhitim še pogledat stanovalca, ki je bruhal. Počuti se vredu. Ok, si rečem, sedaj bom odšla piti vodo nato pomagat bolničarju, imam suha usta, slabo mi je, vrti se mi, malice nisem imela. Če pa jo imam popisujem dokumentacijo, dokumentiram urgence, padce, … To je moja malica. Če grem na malico v miru, imam vmes sigurno kakšen klic od svojcev na telefon, ali pa ravno pridejo reševalci in moraš biti prisoten na oddelku. Pa še podaljsati moram službo, ker se mi zamakne delo, pisanje in predaja raporta. Včasih celo izmeno ne grem na stranišče, saj me niti ne tišči, ker premalo pijem …Tudi delo v ambulanti ni tako enostavno. Ko odpres vrata te vsi v en glas napadejo. Potrebujem recept za Nolpazo, jaz bi samo napotnico za okulista, jaz bi rabil iti v laboratorij,… Zadaj pa zvoni telefon nenormalno. V ambulanti te caka nekdo, da mu naredis prevezo, zdravnik ti vmes nalaga navodila, da ne govorim koliko je papirologije in dela z racunalnikom, znati moras brati dohtarsko pisavo, da lahko zakljucis pacienta, poznati moras sifre diagnoz, ker imas vse po kodah. In se in sem. Ni enostavno biti medicinska sestra.
Vse vec bo bolnisk, odpovedi, ljudje padajo skupaj v sluzbi, pa se noben ne vprasa zakaj? Ljudje delajo z vrocino, slabostjo, ker nocejo v bolnisko, saj se zavedajo, da bodo drugi sodelavci delali za dva. Pa je to ok? Vsak naj presodi sam.
Moje mnenje o delu v zdravstvu, po ustavi RS, 39.clen, svoboda izražanja.”
Več si lahko preberete TUKAJ.
