Piše: Nova24tv.si
Predsednica republike Nataša Pirc Musar je zopet pokazala, da je predsednica le polovice Slovencev – skrajno leve polovice. Danes je podelila priznanje za delo na področju človekovih pravic vsem izbrisanim. Ti so bili prisiljeni postati zagovorniki človekovih pravic, je dejala. Priznanje je prevzel predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširević, ki je vlado pozval k sprejemu ustrezne zakonodaje.
“Izbrisani so slovenska zgodba, zgodba o arbitrarni in sistemski krivici oblasti, ki je hipoma črtala in izbrisala iz življenja Republike Slovenije celotno skupino ljudi,” so navedli v utemeljitvi priznanja. Pojasnili so, da so si izbrisani s samoorganiziranostjo in vztrajnostjo sami uspeli zase izboriti spoštovanje človekovih pravic, za to pa so morali uporabiti vse domače in nato še mednarodne mehanizme za zaščito človekovih pravic. Boj izbrisanih pa je bil po njihovih navedbah “tudi boj za pravno državo, kjer se spoštujejo pravice vseh prebivalcev in prebivalk”.
Pirc Musarjeva o črnem madežu
Pirc Musar pravi, da je kritična do tega “črnega madeža v slovenski zgodovini”, povezanega z izbrisanimi, pri tem pa vlado priganja, naj poskrbi za zakonodajo, ki bi uredila status izbrisanih. Ne razume, zakaj od vlade in od Ministrstva za notranje zadeve ne dobijo odgovora na predlog zakona, ki bi sistemsko uredil položaj izbrisanih. Kot je napovedala, bo za vse, ki bodo ostali na cesti brez pravic, naredila enako, kot je naredila za izbrisanega, ki mu je po dveh letih bivanja v bolnišnici uredila stalno prebivališče v Sloveniji.
S takšno retoriko, s kakršno predsednica vidi le eno plat zgodovine, bo seveda le še poglobila razkol med Slovenci. Kdo pa so bili izbrisani v resnici? Nekateri jim pravijo kar “prebrisani”.
Prebrisani izbrisani
26. februarja 1992 je Slovenija 25.671 ljudi, ki so imeli državljanstvo republik nekdanje Jugoslavije, izbrisala iz Registra stalnih prebivalcev Slovenije. Medtem ko drži, da je bilo nekaj takih, ki jim je bila narejena krivica, ker si niso mogli urediti papirjev oziroma niso bili o tem obveščeni, ne moremo mimo dejstva, da večina teh ni izkoristila možnosti, ki jim je bila dana. Navkljub temu pa vladajoči sedaj pravijo, kako bi bilo treba razmisliti o noveliranju zakonodaje, ki ureja status vseh “izbrisanih”, ter odškodninah zanje. Termin “izbrisani” pa bi se moralo po besedah predsednice Državnega zbora RS nadomestiti celo z “žrtvami”.
Obdobje vojne za Slovenijo in obdobje njenega osamosvajanja je bilo obdobje, ko je bilo treba sprejeti odločitev, ali ostati in živeti v Sloveniji kot njen državljan ali pa špekulirati, če se bo Slovenija sploh osamosvojila ali ne. Nad 180 tisoč ljudi je sprejelo pravo in pravočasno odločitev, nekateri drugi pa tega niso storili iz različnih razlogov. Medtem ko si manjšina ni mogla urediti statusa, je večina špekulirala.
“Nisem zaprosil za slovensko državljanstvo, ker bi to bilo necivilizacijsko,” je zelo zgovorna izjava, ki jo je leta 1996 podal vodja izbrisanih Aleksandar Todorović. V spodnjem posnetku pa si lahko ogledate, kako je Todorović odgovoril na vprašanje nekdanjega ministra za notranje zadeve in aktualnega vodje konzularnega sektorja Ministrstva za zunanje zadeve Andreja Štera, ki je Todorovića povprašal: “Če bi se zadeve vrnile v prvotno stanje in bi vrteli čas nazaj in prišli do 26. februarja, bi se vi, gospod Todorović, takrat ko je še bil čas, odločili, da si boste uredili status tujca?” Odgovoril je s “seveda”. Ko ga je nato povprašal, zakaj si torej statusa ni uredil, je Todorović pristavil: “Zakaj pa bi si ga?”
I. K.
