Piše: Gašper Blažič
Po volitvah v evropski parlament, ko se je zazdelo, da se Evropa obrača v desno, je bilo kar nekaj razočaranja med volivci desnih strank zaradi dejstva, da želi dosedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen ponoviti mandat, in to spet z isto koalicijo kot doslej. To naj bi pomenilo ponavljanje že videnih razočaranj, od neumnosti z zelenimi prehodi pa vse do »dvojnih vafljev« (kot bi dejala pravosodna ministrica Andreja Katič), ki jih je Evropska komisija uporabljala v postopkih proti nekaterim članicam EU. Natančneje: proti desnim vladam v nekaterih članicah EU.
Potem pa so prišle še parlamentarne volitve v Franciji, ki so se zasukale povsem v drugo smer, kot smo pričakovali. Razočaranje je samo še naraslo, s tem pa tudi nestrpnost in neučakanost, ki meji že na skorajšnjo izgubo vsakega upanja. Z Evropo je torej konec. Zato ne preseneča, da na družbenih omrežjih že prihaja tudi do ostrejših besed, kar bi lahko v naslednji fazi pripeljalo tudi do pasivizacije desnih volivcev.
Stvar seveda ni tako preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Res je sicer, da zdajšnje razmere ne dajejo veliko upanja, in to predvsem zaradi dogajanja v Franciji, ki je poleg Nemčije najvplivnejša članica EU. Iz razmeroma levo usmerjene vladavine Emmanuela Macrona se je Francija pomaknila še bolj levo. To bo morda tudi priložnost za streznitev na dolgi rok. Takšno streznitev doživljamo Slovenci od pomladi 2022 dalje. Je zelo boleča, vendar morda tudi priložnost, da se ob Golobovem debaklu dolgoročno otresemo takšnih in podobnih »novih obrazov«, ki nam jih že vsa leta doslej servirajo iz enih in istih javnomnenjskih laboratorijev.
Tu pa se skriva še ena zanka. To so najrazličnejši »prijazni« prišepetovalci, predvsem tisti iz »domačih logov«, ki nam na prikrit način sporočajo, da je sedanja opozicija še vedno »zaspana«, demoralizirana in brez idej ter da so potrebne temeljite spremembe, tudi kadrovske. Morda v nekaterih primerih to drži, a pri tem je težko spregledati, da je ost teh prišepetovanj usmerjena prav v SDS, ki je, to je treba priznati, zelo uspešno nastopila na evropskih volitvah. To pa ne pomeni, da je popolna. Uspeh desnice na evropskih volitvah nas ne sme uspavati, je pa denimo fenomenalen preboj Zale Tomašič (ki ni imela prav nobene medijske podpore) pokazal, da še vedno obstajajo velike rezerve pri kampanji na terenu. Njena kampanja je pravzaprav vredna posnemanja pri vseh kandidatih SDS (tudi SLS in NSi) na prihodnjih parlamentarnih volitvah.
No, eden od prišepetovalcev pa denimo meni, da bi se SDS z zamenjavo na vrhu rešila bremena denimo aktualne, a iz naftalina privlečene afere Trenta. To je seveda naivno razmišljanje. Jasno je namreč, da tranzicijska levica kot nosilka revolucionarnih izročil ne upošteva pravil fair-playa. Iz tega razloga je brezpredmetno razmišljati o tem, da bi SDS imela mir, če izvoli novega predsednika. Če bo torej SDS še naprej nevarna tranzicijskemu imperiju ne glede na to, kdo jo bo vodil, miru pač ne bo imela v nobenem primeru. Pika. Tudi če se Janez Janša umakne, mu bodo še naprej očitali, da stranko vodi iz ozadja.
Skratka, opozicija ni zaspala, četudi ima kdo nasproten občutek. Tako kot tudi evropska desnica ni zaspala, ampak verjetno čaka, da bodo (denimo v Franciji) politična trupla priplavala po reki navzdol. Pri politični strategiji je pač tako, da je treba delovati dolgoročno in razumsko. To seveda ni lahko, saj so čustveni odzivi razočaranih volivcev lahko velika in nevarna skušnjava za marsikaterega politika. Navsezadnje: tudi rajanje ljudstva ob cesarjevih novih oblačilih je trajalo kar nekaj časa, dokler tega rajanja ni presekal vzklik, da je cesar nag. Tudi iz tega razloga je treba krepiti civilno družbo – seveda tisto, ki ne sodi v vplivno območje osmomarčevskih inštitutov. Močna civilna družba namreč lahko prepreči nadaljnje volilne prevare. Ne pričakujte, da bo tokrat skušala tranzicijska levica zmagati na pošten način. Ne bo. Ker tega ni vajena.
