Piše: Franci Kindlhofer
Odkar je pri nas projekt komunistične revolucije popolnoma propadel, se je pojavil v Sloveniji enkratni fenomen, poizkus namreč, dogajanja med okupacijo in po njej predstaviti kot neko obdobje romantičnega iskanja poti v lepšo bodočnost naroda. Seveda, na tej romantični poti ni prostora za zahrbtne umore, izločanje drugače mislečih, izganjanje in morija ideoloških nasprotnikov, za politične in gospodarske neuspehe, ropanje podjetij in privatne lastnine ter ustvarjanje kulture nestrpnosti in enoumja. Mnogi si želijo, da bi ostalo branje trilogije Karla Mauserja „Ljudje pod bičem“ še naprej kaznivo.
V resnici pa ta prizadevanja nimajo nič z neko romantiko ideoloških zanesenjakov, ampak s trdo realnostjo prizadevanj starih komunističnih struktur, doseči zopet nekdanjo veljavo in absolutno oblast. To se zrcali posebno v očitni nedejavnosti sodstva, kar se tiče zločinske preteklosti komunistične diktature. Zato je ravno ta nezainteresiranost sodstva glavni vzrok, da se lahko še nadalje ohranja ta partizanska romantika o osvoboditeljih, o partizanih, ki so v času okupacije preprečili okupatorju izvajanje še večjih zločinov nad našim narodom in končno osvobodili deželo, čeprav kdaj in kako ne ve nihče povedati.
Da stara nomenklatura z Milanom Kučanom na čelu gleda na svoje delovanje kot uspešno, se vidi v tem, da svoje namere vedno manj skriva pred javnostjo in volivci. Kronanje dosedanjih prizadevanj je vlada, ki je nastopila svoj uničevalni pohod nemudoma po prevzemu oblasti leta 2022. Levica se pri formiranju vlade ni niti prizadevala, da bi angažirala sposobne ljudi, ampak le nesposobne figure, ki so na nitkah nekaj rdečih akterjev. Tukaj se je posebno izkazala ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je naredila vtis, da v Golobovem orkestru igra prvo violino. Vsaj po povzročeni škodi jo lahko uvrstimo takoj za Robertom Golobom. Izkazalo se je celo, da prisotnost predsednika vlade v Ljubljani ni niti tako pomembna, dokler so na položajih Kučan in ostali rdeči akterji.
Vlada lahko gleda nazaj na nekaj kar uspelih pogorišč, na katerih poskuša stara nomenklatura uspešno spodkopati vsa demokratična prizadevanja, da bi se Slovenija enkrat za vselej otresla preteklosti, ki ovira uspešen razvoj in prizadevanja za mirno sožitje med državljani. Pričelo se je z javno RTVS, nadaljevalo z ukinitvijo Muzeja osamosvojitve, poskusov uvajanja LGBTQ+ v šole, uničenje zdravstvenega sistema, dvomljiva otientiranost v zunanji politiki, javno čaščenje komunistične revoluceje celo s strani ministrice za kulturo Vrečko, da ne govorimo o čudnih navadah in postavljanjem prioritet naše predsednice Republike Slovenije.
V tem kontekstu se moramo vprašati, kakšno vrednost predstavlja poplavljena Partizanska bolnica Franja danes? Je neka pametna, nepristranska presoja sploh možna, če izhajamo iz dejstev, da je bila ta bolnica ustanovljena v okviru partizanske vojske, ki je bila pod poveljstvom KP in je imela za končni cilj prevzeti, po umiku okupatorja, komunistično oblast? Tudi jaz, ki sem odločen nasprotnik vsake diktature, ne najdem na to vprašanje enostavnega odgovorja. Že, če sledimo madnarodnim pravilom o ravnanju z ranjenci, nam postane jasno, da nihče nima pravice obsojati obstoj takšne bolnice, četudi so ozdravljeni pacienti zopet stopili v vrste komunistične vojske. Posebno še, če držijo zatrjevanja, da je bila pomoč nudena vsakemu ranjencu ali bolniku, ne glede na njegovo ideoliško usmeritev. Verjetno se pa takšna vprašanja niso niti pojavljala, saj je vsak, ki ni zagovarjal komunistično ideologijo vedel, da se v tisti situaciji ni smel izpostavljati.
Ob še tako kritičnem stališču moramo upoštevati, da so skoraj vsi, ki so sodelovali tako pri izgradnji, kot potem pri delovanju bolnice, imeli v mislih le reševati življenja in blažiti trpljenje ranjencev. Pri tem so pokazali izredno iznajdljivost, vzdržljivost in človečnost. Priznati pa moramo tudi, da ni bilo vse tako idealno in v najboljšem redu. Na kraju je tudi v tej bolnici imela le partija zadnjo besedo. Vsi, ki so sodelovali, kot tudi koristniki zavetja in zdravljenja so bili na kraju zaradi takratnih okoliščin med seboj tesno povezani in odvisni drug od drugega. Zato je vsekakor pretirano, če še danes govori kakšna zgodovinarka ali zgodovinar, katerih službe so tesno povezane z eksistenco tega objekta kot muzeja, o močni skupnosti, solidarnosti in človečnosti, kot vzor za današnjo družbo. V spomin moramo priklicati dejstva, da je bil tisti red, ki je bil posledica portizanske borbe, vse kaj drugega kot solidaren in človeški. Takšne izjave so le odsev komunistične propagande. Pomen Partizanske bolnice Franja lahko primerjamo z Gorsko reševalno službo, katere člani ob zastavljanju lastnega življenja pogosto rešujejo planince, ki so zašli v nevarnost zaradi svoje lahkomiselnosti ali precenjevanje svojih sposobnosti.
Zato bi bilo verjetno dovolj, da se javnosti predstavi ta bolnica, kot velik dosežek iznajdljivosti in požrtvovalnosti mnogih posameznikov, zavednih Slovenk in Slovencev, ki so hoteli v prvi vrsti reševati življenja. To je vrednota, ki naj ostane v nacionalnem spominu. Zaradi negativnih posledic partizanske borbe, oziroma komunistične revolucije, ki je imela za slovenski narod najhujše posledice v njegovi zgodovini, pa ni nobene potrebe. Je celo kontraproduktivno, ker še naprej ljudi razdvaja. Iz tega razloga naj ostane pri kakšni maketi v muzeju ali audiovizualnem prikazu. Vlagati milijone v obnovo bolnice Franja pa ni nič drugega kot poizkus poveličevanja revolucije in ustvarjanje nekih mitov, ki so bili narodna katastrofa.
