Ne spomnim se več točno, kdaj sem prvič slišal za Draga Jančarja. Predvidevam, da je bilo to nekje v gimnazijskih letih. Za književnost se namreč nisem zanimal kaj dosti – le toliko, kolikor je bilo nujno potrebno. Zaradi šole, kajpak. Najprej so ga na Zavodu sv. Stanislava, kjer sem se šolal, povabili na literarni večer (ki se ga seveda nisem udeležil), nato pa smo v okviru rednega pouka obravnavali njegovo že kar kultno dramsko igro »Veliki briljantni valček«, ki sem jo šele veliko let kasneje z veliko več zanimanja prebiral.
Leta 1998, tistega leta sem namreč maturiral, se je ime Draga Jančarja večkrat pojavilo na mojem dnevnem redu. Če ne zaradi drugega, predvsem zaradi družbenega in političnega dogajanja, ki sem ga – lahko rečem predvsem po Jančarjevi zaslugi – začel gledati z vse večje kritične distance. Zgodila se je razstava »Temna stran meseca« (s sodelovanjem zgodovinarja dr. Vaska Simonitija), ki žal ni dobila statusa stalne razstave, bila pa je poskus dopolnitve, nekakšen prikaz nasprotnih dejstev v odmevu na stalno razstavo o Sloveniji v dvajsetem stoletju. In prav to je bil moj razlog za dvakraten obisk na Cekinovem gradu, kjer so se še sredi štirideset let šolali slovenski partijski veljaki, učitelji pa so bili tisti, ki so odšli na podoben tečaj k svojim vzornikom na zloglasni Akademiji Feliksa Džerdžinskega v Moskvi. Že leto prej se je Jančar podpisal pod izjavo s pomenljivim naslovom »Ura evropske resnice za Slovenijo« in to v času, ko so bile razmere pri nas vsaj na prvi pogled precej manj zaostrene kot danes. Jančarja in njegov esej »Egiptovski lonci mesa«, ki je izšel kake tri ali štiri leta prej, pa je v svojem nastopu na teološkem tečaju (Nikodemovi večeri) omenil tudi docent za filozofijo na ljubljanski teološki fakulteti, danes pomožni škof dr. Anton Jamnik (»Liberalizem in vprašanje človekovega dostojanstva«). In se seznanil s sintagmami, kot sta denimo »novi totalitarizem« in »cinična distanca«, ki ju je predavatelj povezal s sorodno sintagmo »mehki despotizem« – slednjo je že pred stoletji v javni diskurz uvedel znameniti mislec Alexis de Tocqueville.
Nato pa se je zgodilo dvoje: Majniška izjava ob deseti obletnici Majniške deklaracije ter 206. številka Nove revije, ki je izšla kot zbornik z naslovom »Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost«. Prav v tem zborniku sem se na nekako usoden način srečal z Jančarjem. Ne več kot zgolj z leposlovnim ustvarjalcem, pač pa kot esejistom, ki je v zaostreni družbeni klimi nanizal številna kruta dejstva. In to na način, ki me je noro privlačil. Esej »Slovenske marginalije« sem prebral v hipu. In to ne samo enkrat. Bral sem ga vedno znova. In se čudil. Branje tega eseja me je povsem spremenilo. In to v akademskem letu, edinem, ki sem ga preživel kot študent »rdečega lemenata« (FDV), preden sem se nato prepisal, ne boste verjeli, na teološko fakulteto. In tako rekoč že v samem začetku študija teologije – to je bilo oktobra 1999 – sem napisal tudi prvi članek za Demokracijo, ki je takrat izhajala še kot časopis in se šele kasneje preoblikovala v revijo. To sodelovanje z Demokracijo je bilo predvsem posledica preobrazbe, ki jo je sprožil prej omenjeni Jančarjev esej, ki je razodel, da je v Sloveniji grotesk za debelo knjigo. Šele preko tega eseja sem se nato lotil branja Jančarjevih leposlovnih del, od dramatike do romanov in novel. In povsod se je v ozadju skrival kakšen namig na družbeno stvarnost ali nerazčiščeno preteklost. Pa naj bo to »zalezovani Godot« ali pa »disident Arnož«. In diagnoza, ki jo je v tem eseju sprožil Jančar, dandanes še toliko bolj velja: »Kogarkoli se hoče dandanes označiti za vaškega bebca, zanj se reče: glej, temu za nekaj gre.« Ali ta diagnoza ne velja še bolj za sedanji čas, dvajset let kasneje, ko se tiste, ki jim gre za stvar, zasmehuje in ponižuje?
Prvo osebno srečanje z Jančarjem pa se je zgodilo šele kasneje, konec leta 2001. V nekoliko nerodnih okoliščinah, saj se mi je spontano zgodil pojav, ki ga danes opisujejo s tujko »fake news«. Napisal sem namreč kratko poročilo o tiskovni konferenci Zavoda za oživitev civilne družbe, ki je analiziralo pojav enostranske usmerjenosti slovenskih medijev v letu 2000, v času Bajukove vlade. V tem projektu je sodelovalo več slovenskih intelektualcev – svoje ugotovitve strnili v zbornik, ki je izšel v okvirju revije Dignitas (založba Nova revija) z naslovom »Medijska konstrukcija slovenske realnosti«. Med drugim so v projektu sodelovali mag. Andrej Aplenc, dr. Janez Jerovšek, pesnik Dane Zajc, hrvaški akademik Josip Županov in tudi Drago Jančar. Zgodilo se je namreč, da sem na podlagi poročila STA o eni od tiskovnih konferenc Zavoda za oživitev civilne družbe napisal svoje poročilo, v katerem sem omenil, da je Jančar izrazil kritiko na račun ministrstva za kulturo, kratek članek sem poslal v objavo v tiskano Demokracijo. V resnici je bil to sedaj že pokojni Dane Zajc, medtem ko Jančarja na tiskovni konferenci sploh ni bilo. Sam sem seveda v dobri veri, da je novica naše osrednje tiskovne agencije resnična, zapisal ime in priimek pisatelja. Ali je bil na portalu STA kdaj objavljen popravek, ne vem. Je bila pa vsekakor precej nerodna situacija. Po tistem je sledil tudi obisk pri Jančarju v prostorih uredništva založbe Slovenska matica, kjer je deloval. Obiskala sva ga skupaj s tedanjim urednikom Demokracije Dejanom Steinbuchom, intervju pa je bil objavljen v prvi številki Demokracije leta 2002 (»Skrivnosti duše«). Nekaj let kasneje je sledil še en intervju, pa tudi nekaj obiskov, saj nas je pisatelj vedno počastil s svojo podporo ob prijavi na razpis medijskega sklada ministrstva za kulturo.
Ne glede na ugled literata, ki se je v svojih esejih loteval številnih perečih vprašanj, od razpada Jugoslavije, tranzicije, pojma Srednje Evrope (ki je bila za Petra Handkeja zgolj meteorološki pojem) pa vse do soočenja z zamolčano polpreteklo zgodovino, Jančarju ni bilo lahko v zamočvirjeni Sloveniji. Ko si je leta 2000 kot tedanji kolumnist Dela upal dregniti v ksenofobičnost tranzicijske levice in njeno povampirjeno obdelovanje tedanjega predsednika slovenske vlade dr. Andreja Bajuka (»Ksenos in ksonofobi«), je na to kolumno brutalno reagiral drugi Delov kolumnist, namreč Marko Crnkovič s sestavkom »Dosje Xenos: uvozili smo Bajuka, izvozimo Jančarja«. Ironija Crnkovičevega zaničljivega pisanja pa je bila v tem, da je z naslovom zadel bistvo. Jančar je namreč svetovno najbolj uveljavljen slovenski pisatelj, za katerega sem prepričan, da bo svojo kariero povsem zasluženo kronal z Nobelovo nagrado za književnost, čeprav bi ta čast lahko doletela že upornega človeka, stoletnika Borisa Pahorja. S tega vidika se zdi še toliko bolj nedoumljivo, ko v Jančarjevi esejistiki (zlasti v zbirkah »Brioni« in »Duša Evrope«) lahko beremo njegove grenke izkušnje z mediji po letu 1990. Ob številnih bizarnostih, ki so se mu dogajale, me je še zlasti pretreslo sramotenje, ki ga je bil deležen v Dnevniku kmalu po svojem obisku med Slovenci v Kanadi ter pisanju, da je »gniloba, ki zaudarja na kilometre daleč«. Opozoril je tudi na medijsko cenzuro leta 2001 ob srečanju tedanjega ameriškega predsednika Georga W. Busha in njegovega ruskega kolega Vladimirja Putina na Brdu pri Kranju, ko je ameriška prva dama Laura Bush za nekaj časa skrivnostno »izginila« (v resnici je bila na Brezjah) – na omenjeno Jančarjevo opombo pa je seveda sledil »prepričljiv odgovor« iz kabineta tedanjega predsednika republike Milana Kučana. Nič čudnega, da se mora literat, ki bi rad končno zaživel v nekakšni obljubljeni deželi Arkadiji, kjer se bo lahko mirno ukvarjal zgolj z leposlovjem, naveličati neprestanega pljuskanja greznice plehkosti in provincializma. Zato sem v zadnjih letih pogrešal intervjuje ter eseje. Morda pa Jančarjevo kritiko obstoječih sprememb sedaj veliko bolj neposredno izraža roman, kot je denimo »To noč sem jo videl«, ki je nastal po resničnih dogodkih na gradu Strmol po tistem, ko so ga zavzeli komunistični revolucionarji. Edini večji neposreden Jančarjev poseg v zadnjem času se je zgodil leta 2014 ob odhodu Janeza Janše v zapor. Jančarjevo pismo, ki so ga prebrali na shodu ob vhodu v kaznilnico Dob, je izražalo zgroženost nad dejstvom, da je nočna mora kafkovskega procesa v današnji Sloveniji lahko kruto resnična. Že leto prej je Jančar izstopil iz Slovenskega centra PEN, potem ko je vodstvo lustriralo Janeza Janšo ter ga izključilo – spomnimo, sedanji minister za kulturo Anton Peršak je to potezo utemeljeval z besedami, da je treba »voditi narodno-osvobodilni boj«, tej vstajniški logiki pa se je očitno pridružil celo dr. France Bučar.
Zagotovo je Jančar dandanes ne samo najvidnejši predstavnik Slovenije v globalnem svetu literature, temveč tudi ambasador vrednot, na katerih je sploh nastala evropska civilizacija. Ostal je svetovljan in hkrati Slovenec, odprt v svet, odprt za stike s številnimi svetovno znanimi literati, kot denimo sedaj že pokojni češki predsednik Vaclav Havel. Ne glede na to, da sodi v sfero laično-sekularnih literatov (kar ga denimo ločuje od profesorja Alojza Rebule, čigar agenda je precej bolj krščansko-duhovna), je ostal zvest civilizacijskemu izročilu tako krščanstva kot tudi razsvetljenstva. Zato je lahko slovenskemu občinstvu preko svojih esejev brez zadreg razložil, kaj je v resnici klerikalizem. In tudi to, da tega zloglasnega klerikalizma ni čisto nič manj kot tam, kjer smo ga najprej opazili kot zgodovinsko-družbeni fenomen, namreč v naročju katoliške Cerkve. In navsezadnje, Jančar ostaja v zgodovini slovenske literature ter družbene kritike zapisan kot tisti, ki si je v slovenskem nacionalnem programu leta 1987 upal pisati o slovenskem eksilu, predvsem o tistem delu izseljenstva, ki je bil iz političnih razlogov potisnjen v diktaturo anonimnosti. Zato na tem mestu tako v svojem imenu kot v imenu uredništva Demokracije izrekam voščilo in zahvalo. Na mnoga leta, Drago.
