Piše: Jan Peršič
Kako zabavno je bilo gledati vznemirjeni sprevod klovnov in rdečkastih maškar, ki se je v torek 27. aprila vlekel po ljubljanskih ulicah in trgih ter razglasil ponoven vznik Osvobodilne fronte: dobro stoječi proletarci v rdečih vetrovkah in ostareli Titovi pionirji; popolnoma zmedena moralistično poblaznela mladina; praznoglavi pravičniško razjarjeni srednjeletniki; sitni še kar premožni upokojenci, ki že v mlajših letih niso bili posebno bistroumni; polizobraženi psevdointelektualci ter družbeno angažirani dvorni norci brez talenta, ki se imajo za umetnike; srditi častihlepni nastopači; peščica upehanih veteranov seksualne revolucije, nosilcev spomenice iz leta 68, in nekaj preživelih junakov iz bitke za zasedbo Filozofske fakultete, preboja pri Šumiju ter dolgega pohoda skozi institucije in ljubljanske gostilne; jezni ocufani kvazialternativci in mirovniki iz konca osemdesetih, s katerimi se že desetletja ponoči na Metelkovi prijazno pozdravljam; sem in tja kakšen agresiven psihopat, ki bi z veseljem ubijal, in kakšna uboga para, ki očitno potrebuje strokovno pomoč.
Kot da že to ni bilo dovolj smešno, so nas z obupno neumnimi govori še mnogo bolj nasmejali drhteči govorniki, polni patosa. S tako neverjetno neumnimi govori, da so se ob njih zgražali tudi moji levo usmerjeni kompanjoni. S tako neverjetno neumnimi govori, da bi bilo povsem nesmiselno in kar malo nespodobno, če bi jih kdo skušal resno razčlenjevati in kritizirati. S tako neverjetno neumnimi govori, da se je človek v njihovih vrhuncih celo kdaj zalotil, da je pozabil, za kakšne ljudi gre, in mu je za trenutek namesto njih postalo kar malo nerodno.
Absurden je že sam kontekst te groteske: nezadovoljstvo z delovanjem demokratično izvoljene parlamentarne večine se primerja s stanjem tuje vojaške okupacije in se poziva k »uporu«, kot pred osemdesetimi leti. H kakšnemu uporu? Protidemokratičnemu, nasilnemu, terorističnemu? Protestniki drgetajo v ihti in cepetajo, vendar si ne upajo izreči tega, o čemer sanjarijo. Gre za infantilno poenostavitev, kjer se vnaprej negira legitimnost neke politčne opcije in apriorno zavrača možnost, da bi prišla na oblast. Dodatno smešno je, da je že od začetka sedanje vlade jasno, da sicer res lahko bodisi pade zelo kmalu bodisi traja dve leti, vendar se o njeni usodi odloča v povsem drugih sferah in je torej njeno trajanje popolnoma neodvisno od neprestanih protestniških karnevalov in modnih revij pred Parlamentom, kar je gotovo očitno tudi tistim manj neumnim med protestirajočimi.
Zakaj torej ti neumorni protesti, ki se jim posmehujejo tudi inteligentni levičarji? Zato, ker so udeleženci teh maškarad v glavnem videti kot ljudje, ki tovrstne shode razumejo predvem kot dober žur, kjer se razvnamejo strasti in si omenjeni liki lahko dajo duška ter ponosno kažejo svojo skrivenčenost. Vendar jih ne smemo soditi preostro. Ti ljudje v veliki meri najbrž niso toliko hudobni kot nespametni, zmedeni in nevedni. Kdor več ve, kdor je pametnejši, ta ima večjo odgovornost, zato si moramo nenehno proti upanju prizadevati, da jih poučimo in jim tako pomagamo.
Več si lahko preberete TUKAJ.
Vir: Kud-Kdo.si
