19.6 C
Ljubljana
nedelja, 26 maja, 2024

Organizatorji potrdili: letošnji govornik na “mitingu resnice” v Dražgošah bo evroposlanec iz vrst SD Matjaž Nemec

Piše: Gašper Blažič

Januar je navadno mesec, ko je velikih praznovanj po “veselem decembru” že konec, zato pa nekoliko bolj izstopajo borčevske prireditve. Med njimi ima vsakoletna proslava v Dražgošah poseben status. 

Na letošnjo 82. obletnico dražgoške “bitke” bo govornik evropski poslanec iz vrst SD Matjaž Nemec, kar sicer ni neka res prefinjena izbira, a dejansko tudi ni potrebe po tem, glede na to, da letos ni okrogle obletnice. Lani denimo je bil glavno govornik vodja poslancev Gibanja Svoboda Borut Sajovic.

Nemec je sicer znan po svojih prizadevanjih, da bi spominski dan vrnitve Primorske matični domovini preimenovali v “priključitev Primorske”, kar je znova predlagala vladajoča koalicija – in kot je videti, ji tokrat te igre ne more pokvariti niti državni svet, ki je v preteklosti “nagajal” z vetom, zaradi česar Nemec ni mogel doseči dovolj velike večine. Mimogrede, predsednik državnega sveta Marko Lotrič bo govornik na borčevski proslavi na Osankarici.

Je pa tudi jasno, zakaj se Nemec in ostala koalicija tako borijo za “priključitev”. Izraz “vrnitev” je namreč zanje premalo nazoren, češ s tem bi svetovna javnost mislila, da smo Primorsko dobili kot “darilo” s strani velesil, ki so o tem odločale na mirovni konferenci, medtem ko nam je Primorsko bojda “priključil” kar Josip Broz Tito s svojimi partizani, sicer je nikoli ne bi dobili nazaj. No, seveda ob tem tovarišija pozablja, da smo prav zaradi komunizma ostali brez Trsta in Gorice, nato pa še brez (srednje) Istre.

Je pa seveda na vsaki takšni proslavi zelo sporočilna tudi udeležba. Pričakovati je, da se bo dražgoškega mitinga skoraj zagotovo udeležila tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar, ki je sicer izpustila mašo za domovino pred dnevom samostojnosti in enotnosti. Pričakovati je tudi, da bo med udeleženci predsednik vlade Robert Golob, pa tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič.

O o t. i. dražgoški bitki smo tudi v Demokraciji večkrat poročali, v nadaljevanju objavljamo članek iz tiskane Demokracije v preteklosti:

»Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da so bile Dražgoše izbrane načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so ti zasedli vas, so partizani pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili v nemilosti Nemcem,« je pričal Franc Kavčič, (danes že pokojni) domačin iz Dražgoš.

Sedaj že pokojni Franc Kavčič je podrobno pričal, kaj se je v resnici dogajalo med bitko v Dražgošah. (foto: posnetek zaslona RTV)

Po več kot 60 letih se še vedno slavi zmaga partizanov in njihove obrambe Dražgoš in ljudi pred Nemci. »Žalostno je, da tudi nekateri ljudje, katerih dedje in očetje so umrli v Dražgošah, to podpirajo. Celo Dražgošani so glede tega razdeljeni v dva tabora,« ocenjuje Franc Kavčič, preživeli iz bitke pri Dražgošah. Kavčič je priča, ki na laž postavlja partijski mit o dražgoški bitki. Mit o nepremagljivosti nemške vojske in o hrabrosti partizanskih čet.

»Partizani so stisnili rep med noge in zapustili domačine«

»Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in za to plačati z življenjem. Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja predstavnikov partije po oblasti?!« še navaja pričevalec, ki je leta 2016 javnosti zaupal svojo izkušnjo, do tedaj je med preživelimi domačini vladal nekakšen strah spregovoriti, kaj se je v resnici dogajalo, bali so se, da jih imajo komunisti na piki. V dražgoški bitki je padlo devet partizanov, 41 civilistov je bilo pobitih, 81 pa so jih odpeljali v koncentracijska taborišča. Danes pa so bolj kot ostali kraji, kjer so potekale prave bitke, prav Dražgoše postala vsakoletna romarska pot slovenske levice.

Kako je videl in občutil tedanje dogodke? »Partizane se preveč poveličuje. Takrat, ko se je bilo treba boriti, so nas Dražgošane zapustili in zbežali v ‘grmovje’. Nas so pa pustili, da so potem Nemci naredili svoje. Ko so Nemci prišli v našo vas do cerkve, že ni bilo nobenega partizana več v Dražgošah. Stisnili so rep med noge in so šli.« Uradno pa v raznih virih piše, da so partizani tri dni branili nemško obleganje Dražgoš, naposled pa da so se umaknili na Jelovico, češ da bi sicer Nemci v premoči uničili Cankarjev bataljon.

Zakaj Dražgoše?

Ko so med drugo svetovno vojno Slovenijo razkosali okupatorji, so Nemci zasedli Štajersko in Gorenjsko, pod nemško oblast je prišla tudi vas Dražgoše. Ta leži pod strmim robom Jelovice, gozd se razteza skoraj do vasi.

Med letoma 1936-1938 je v dražgoški šoli poučeval učitelj Bertot. Izobraževal se je v Sovjetski zvezi in bil član komunistične partije. Pridobival je ljudi za komunistične ideje in ustanavljal komunistične kominterne. V Dražgošah je naletel na ugodna tla, saj se je manjša skupina prebivalcev nad njegovimi idejami zelo navduševala. Do vojne je bilo to delovanje prikrito. Med vojno pa se je to pokazalo tako, da so ljudje iz ustanovljene komunistične kominterne povabili partizane oziroma Cankarjev bataljon, ki ga je vodil Stane Žagar, član CK KPS, prezimit v Dražgoše. Prišli so konec leta 1941. Vas je imela dobro lego za umik na Jelovico, če bi Nemci morda napadli. Vse to potrjuje dejstvo, da je bila vas načrtno izbrana. Kavčič priča, da se je med partizani govorilo: »Take farške vasi pa res ni škoda.«

Najprej so se bahali, potem pa skrivali

Partizani so bivali po hišah, v hlevih in sokolskem domu. Stane Žagar jim je na mitingu govoril, da so dobro oboroženi in da bodo branili Dražgošane pred Nemci. Ljudi je bilo predvsem zelo strah in so se bali prihodnjih dni. Partizane so že prvi dan bojev, 9.1.1942, prosili, naj odidejo iz vasi, ker so Nemci premočni. Pripravljeni so jim bili voziti hrano na Jelovico. Vendar so bili partizani odločeni, da se bodo uprli in da bodo ljudi branili pred Nemci. Tisti, ki se niso strinjali, so morali odstopiti. Ko so borci videli, kaj se dogaja, jih je vsaj 120 pobegnilo že prvi dan bojev. Partizani tudi orožja niso imeli veliko.

Nemci so najprej začeli prodirati v Dražgoše z zahodne strani, vendar so se kasneje obrnili nazaj, proti Rudnu. Od tod so streljali s topovi, pogorelo je več hiš, a ljudje so so se umaknili v kleti ali na Jelovico. Tretji dan so napadli tudi z vzhoda, z Jelenšč, kamor se je prej umaknilo veliko ljudi. In prav tu so jih Nemci zajeli veliko, ustrelili so 21 mož. Nekateri so uspeli pobegniti, pripoveduje Kavčič. Nemci so mu doma zajeli očeta in strica in ju ubili.

Partizani Bičkovega vodu in štaba, ki sta bila v vzhodnem delu Dražgoš le 200 do 300 metrov oddaljena od kraja, kjer so nemsci streljali domačine, so se poskrili med smrečevje in samo opazovali … Kavčič pojasni: »Videli so, kaj se dogaja, vendar niso ničesar ukrenili. Nihče od partizanov tudi ni prišel sporočit ljudem, kaj se dogaja v Jelenščah, ali jih opozorit, naj zbežijo. Torej so se možje, ki so se prej bahali, da bodo branili Dražgoše pred Nemci, zdaj skrivali!«

Tretji dan zvečer v vasi ni bilo nobenega partizana več in so prepustili Dražgošane na milost in nemilost Nemcem. Vsi so se umaknili na planino Jelovico, tam so domačine preganjali iz zatočišč, kamor so se umikali. Nemci so v vasi zajeli preostale domačine, med njimi Kavčičevega očeta, in jih žive zažgali v enem od poslopij.

Nemci v uničenih in požganih Dražgošah sredi januarja 1942, kjer so se znesli nad nedolžnimi vaščani, partizani pa so zbežali na varno. (foto: arhiv Demokracije)

 

»Slavna bitka« v Dražgošah je tako zahtevala 41 žrtev med domačini, padlo je sedem partizanov in 27 Nemcev. »Trditev, da je padlo sto ali več Nemcev, nikakor ne drži. Vseh ranjenih Nemcev pa je bilo 14. O njihovem številu sem stoodstotno prepričan, ker sem moral v zaporu v Šentvidu ribati sobo, v kateri so ležali Nemci, ranjeni v Dražgošah,« je opozoril Kavčič.

Nemci so hoteli otroke, ženske in preostale domačine, strpane v tri hiše, zažgati, a je posredoval župan Mlinar, zato so se odločili, da jih preselijo. Tako so jih 81 prepeljali v Šentvid v Škofove zavode, vas pa zminirali. Kavčič je, komaj desetleten, ostal brez očeta in brez doma. V Šentvidu so ostali šest tednov. Nato so jih vrnili na Gorenjsko, v okolico Škofje Loke, tam so jih k sebi sprejeli dobri ljudje, kljub temu da je bilo vsem, ki bodo vzeli pod streho Dražgošane, zagroženo s smrtno kaznijo. Do konca vojne je Kavčičeva družina ostala v Železnikih, junija 1945 pa so se vrnili v Dražgoše. Vas so domačini pretežno sami obnavljali pet let.

Dražgoška bitka le boj za oblast

»Žalostno je, da ne moremo reči bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala,« še poudarja Kavčič. Ob tem se pričevalec še sprašuje, kdaj se bo končalo to »slavje« v Dražgošah? In kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane?

Pobudo za primerno urejen spomenik v Dražgošah izpostavlja tudi zgodovinar Jože Dežmandirektor Muzeja novejše zgodovine. Opominja na nelagodje zaradi nespoštovanja vere žrtev; to spoštovanje poudarjajo tudi mednarodne konvencije, ki govorijo o dostojnem pogrebu, s cerkvenimi obredi v veri žrtev. »Umorjene Dražgošane je pokopal nemški duhovnik, leta 1976 so jih brez verskega obreda preložili z nekdanjega pokopališča v kostnico pod spomenik. Prav bi bilo, da se tudi katoliško cerkev vključi v dogovore o tem, kako naj bo grob v Dražgošah urejen v skladu z vero žrtev,« ocenjuje Dežman. Opozarja še na neenotno zapisane podatke o številu žrtev ter na to, ali se ob prireditvah v Dražgošah spoštuje določba pravilnika o pokopališkem redu na vojnih grobiščih o vedenju, primernem kraju in namenu vojnega grobišča s spoštovanjem do umrlih. »Posebno boleče doživljajo pogosto skrunjenje groba nekateri svojci žrtev. Z njihove strani prihaja pobuda, da naj se ali prireditve odvijajo spoštljivo in pietetno ali pa naj se posmrtne ostanke žrtev pokoplje na pokopališču v Dražgošah,« sklene Dežman.

V Dražgošah (slika prikazuje požgano vas po bitki) je življenje izgubilo 41 domačinov, njihove posmrtne ostanke so s pokopališča prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez imen in verskega obreda. (foto: arhiv Demokracije)

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine