Sem ženska. Sem mamica. Sem izobraženka. Sem Slovenka. Sem svetovljanka. In sem katoličanka, vendar se ne podrejam vsemu, kar zapoveduje katoliška Cerkev, ker se mi tudi ni treba, saj sama vem, kako hočem živeti.
Glede na to, da je p. Branko Cestnik na svojem blogu objavil zapis Rasizem je gnus, imam pa tudi jaz svoj pogled na zadevo. Pred leti sem veliko pisala za tednik Družina in objavljala v pismih bralcev, letos sem se javila tudi s pozivom na volitve. Sedaj sem se odločila, da s svojimi prispevki objavljam na portalu demokracija.si (sem tudi nekaterim drugim pisala, pa mi niso odgovorili, ali pa nimajo za to namenjenega prostora), pa to ne bo razmišljanje o politiki. Ker res veliko berem, me navdihujejo resnične zgodbe ljudi, in o tem bom pisala.
- P. Branko, sovražnega govora je v slovenski družbi zelo zelo veliko, v večini v tiskanih medijih, seveda pa se je najlažje skrivati za anonimnim vzdevkom na socialnih omrežjih in portalih, sovražni govor je prisoten tako na rtvslo.si, 24ur.com, slovenskenovice.si, kot tudi na nova24tv.si, da omenim nekatere. Obsojam vsakršni sovražni govor, ki je usmerjen na človeka posameznika, na narod, na določeno ranljivo družbeno skupino. Namesto da bi ljudje uvideli, da je treba začeti pri sebi, da je treba pomesti pred domačim pragom, je najlažje udrihati po nekom, ki izrazi svoje mnenje, ki opozarja na nepravilnosti v družbi in ki kritizira določen sistem. Težava je, ker pri sovražnem govoru nismo načelni, nekomu se sovražni govor dopušča, drugemu ne. Kako je to lahko mogoče? Mislim, da so orodja v naši Ustavi in ostali zakonodaji, da se to lahko ustavi. Seveda se je pa najprej treba ustaviti pri sebi in razmisliti, koliko predsodkov nosim v sebi, česa nas je strah, koliko imam uvida v to, ali to sploh želim spremeniti, ali mi „paše“ takšno stanje, kot je.
- P. Branko, zelo dolgo ste že aktivni v okviru katoliške Cerkve na Slovenskem, kolikor sem lahko spremljala, in ste velikokrat s svojo izobraženostjo, razgledanostjo, svetovljanstvom marsikomu dali misliti, marsikomu ste dali zaušnico, marsikomu ste s svojim razmišljanjem spremenili življenje.
Glede sovražnega govora je katoliška Cerkev vedno opozarjala in se počutila ogroženo, ko se je blatilo katoličane, češ da smo drugorazredni, ko se je pisalo po fasadah cerkev sovražne grafite, ko se je cerkev blatilo v medijih, češ da se vmešava v politiko, ko se je namesto Jezusa v naročje Mariji dalo podgano. Cerkev se je vedno oglasila, ko se je začelo zmanjševati njeno moč, ko so se cerkve začele prazniti, ko so se mladi upirali tradiciji in običajem in se spraševati o določenih stvareh, Cerkev se je oglašala vedno, ko se je izvolilo „nepravega“ predsednika, ko se je izvolilo „nepravo“ vlado, ko se je sprejemalo zakonodajo, ki ni bila Cerkvi po volji. Vendar se Cerkev zelo malo oglaša, ko gre za resnične težave navadnih ljudi, ki se borijo za preživetje, ko podjetja gredo v stečaj, ko ljudje izgubljajo delo, ko ljudje izgubijo streho nad glavo, ko je treba zbirati donacije za bolne otroke, čeprav bi za to morala poskrbeti država, ko se nad otroki in ženskami dogaja nasilje, ko se nasilje dogaja nad vsemi ranljivimi skupinami. Kot da ti problemi niso delo uradne katoliške Cerkve na Slovenskem. Kot da je domena Cerkve samo to, da si na prvem mestu katoličan in da verjameš v vse, kar Cerkev uči.
Težava z uradno katoliško Cerkvijo je, da še vedno vidi krivce povsod drugod, sama pri sebi pa ne naredi dovolj, da bi se stanje izboljšalo.
Pozivam uradno katoliško Cerkev na Slovenskem, da najprej pomete pred svojim pragom. Zdaj bi bil pa res že čas, da neha obsojati druge za to, kar se nam dogaja. V tem zapisu bi rada povedala, da ko napišem uradna katoliška Cerkev na Slovenskem, to pomeni, da kritika ne leti na posamezne duhovnike, redovnike, vse, ki se trudijo izboljševati stanje ljudi na našem območju. Veliko duhovnikov in redovnikov poznam in so čudoviti, dobro delajo, se trudijo za ljudi, ne obsojajo vsepovprek, čutijo z ljudmi, skupaj z njimi nosijo bolečino. Izhajam iz stroge katoliške družine, kjer otroci nismo smeli na glas razmišljati in povedati svojega mnenja. Kjer se otrok ni dovolj spoštovalo, kjer so bili starši stroga avtoriteta, tudi če so avtoriteto izvajali z nasiljem. Kjer ni bilo prisotne pristne komunikacije in izražanja čustev. Glavno je bilo, da smo vsak dan molili, da smo bili vsako nedeljo pri maši, da smo verjeli v vse Cerkvene dogme, da smo se pokazali pred drugimi, kakšni katoličani smo navzven. To je gnusno. V veliko katoliških družinah, predvsem tam, kjer ni dovoljeno razmišljati s svojo glavo, se to še vedno dogaja. V veliko družinah je prisotno tako telesno kot psihično in spolno nasilje, pa uradna Cerkev molči. To je gnusno. Seveda se oglašajo posamezniki strokovnjaki (npr. p. Christian Gostečnik) in društva, inštituti in organizacije, ki bazirajo na katoliških vrednotah in pomagajo ljudem v stiski. In to zelo podpiram, saj je treba govoriti o vseh težavah, pomagati ljudem, da se rešijo tega, da so ves čas žrtve, da se postavijo zase in naprej živijo svobodno življenje.
Kritika leti na sistem v Cerkvi kot tak, na hierarhično ureditev v katoliški Cerkvi in na to, da se ničesar ne spremeni.
- 1. Mene je vedno zanimalo, zakaj katoliška Cerkev toliko poudarja pri ljudeh to katolištvo. Zame je prva vrednota ČLOVEK, človekovo dostojanstvo, svoboda, humanost, pravičnost, solidarnost (na pravičen način), poštenost. To da si katoličan, musliman, budist,… še ne pomeni, da si dober človek. Zakaj se v tem času toliko hvaliti s tem, da sem katoličanka? Jaz nisem obremenjena s tem, vera naj bi bila osebna stvar posameznika, družine, ne pa da se jo vsiljuje drugim. Odnos z Bogom se začne v srcu, ko si iskren, ko mu zaupaš svojo stisko. In če človek svojo vero gradi na večvrednosti, na predsodkih, je to slabo. In tega je v današnji družbi izredno veliko. Zato ker katoliška Cerkev na marsikaterem področju ne gre v korak s časom, da bi se samoizprašala in nekatere stvari pustila v zgodovini. Ljudje nismo neumni, ljudje beremo, se pogovarjamo, vidimo kaj se dogaja po svetu. Samo „ovce“ lahko sledijo določeni dogmi. Samo nekdo, ki ni iskren do samega sebe, ki ni v stiku sam s sabo, ki je naiven, je lahko vaba za vse – izme, ki obstajajo na svetu.
Obsojam vsako diktaturo, ki si podreja človeka, da ne more svobodno živeti, pa naj je to komunizem, fašizem, nacizem, islamizem, feminizem, šovinizem, verski fanatizem v katoliški Cerkvi…
Kar poglejmo Staro zavezo, Biblija naj bi bila sveta knjiga. V Stari zavezi je toliko nasilja, da glava boli. Eno ljudstvo naj bi bilo od Boga izvoljeno, druga ljudstva pa morajo umreti? Haloooo? Priznam, sem pa nevedna pri drugih svetih knjigah (Koran in ostale), ker jih nisem brala.
Ne verjamem v nebesa in pekel, tako kot ju predstavlja katoliška Cerkev. Ne verjamem, da obstaja Bog, ki bo ščitil en narod, druge bi pa kaznoval. Če je Bog, potem je vesel za vsakega človeka na tem planetu.
- 2. Katoliška Cerkev ni nikoli marala izobražencev, ki so razmišljali s svojo glavo. To se je dogajalo skozi vso zgodovino in se dogaja tudi še zdaj. Ali je možno, da bodo še kdaj gorele grmade, kot so gorele v srednjem veku, ko sta Cerkev in država družno zatirali vse, ki so si upali zoperstaviti absolutni moči Cerkve in države? Tudi fašizem, nacizem, komunizem in islamski ekstremizem v sedanjem času ne marajo svobodnega in izobraženega človeka.
Je pa potrebno ravno to, ozaveščanje in izobraževanje ljudi, da se znebijo predsodkov, da se znebijo strahu, da lahko živijo mirno in svobodno v svoji državi, da jih nihče ne terorizira, da mirne vesti povedo svoje mnenje, ne da bi jih kdo obsojal (seveda morajo to narediti spoštljivo).
- 3. Katoliško Cerkev boli, ker v evropskih državah pada nataliteta in s papežem na čelu pozdravlja migracije, saj družine iz islamskih držav po svetu spoštujejo družino in imajo veliko otrok.
Ne vem, kdo si tukaj dela norca. Sprašujem se, kako je lahko katoliška Cerkev pristojna za kritiziranje natalitete, saj ima uzakonjen celibat. Je zelo dvolično, da duhovniki in redovniki govorijo o tem, da je treba imeti več otrok, sami pa se niso odločili, da bi si ustvarili družino. Ups, sem se zmotila, nekateri so izstopili iz duhovniških vrst, ker so se odločili za družino. In ravno ti so najbolj osovraženi. In še, a ni bolj gnusnega zločina kot je pedofilija.? Nisem zasledila, da bi katoliška Cerkev vsak dan obsojala najbolj krut zločin na svetu, ki se lahko otrokom zgodi. In to se dogaja vsak dan, ljudje božji. Seveda je pomembno, da se pedofilija dokaže, vendar imam občutek, da se pedofile v katoliški Cerkvi skriva, da so najbolj zaslužni za skrivanje ravno tisti, ki so najvišje v cerkveni hierarhiji.
Ne vem, kaj bi sploh še lahko napisala tu. Ko se partnerja odločita za otroka, mora biti to odgovorno in zavestno. Otroci so dar, niso pa naša lastnina. V tem času ni dovolj samo narediti otroka, otroci so bistri že od rojstva, otroci veliko zahtevajo, veliko truda je treba vložiti, se ukvarjati z njimi, jim nameniti čas, jih učiti, se učiti od njih, jih spoštovati, si zaslužiti njihovo spoštovanje, jim privzgojiti samospoštovanje, jim pustiti iti svojo pot, tudi če ni taka, kot smo si jo mi zamislili, jim pustiti, da tudi padejo, da doživijo neprijetne izkušnje, jim pustiti, da se upirajo, da razmišljajo s svojo glavo.
Lahko povem, da sem veliko delala z ranljivimi družinami, kjer imajo starši veliko otrok. Pa nisem zagovornica splava, vendar sprašujem Cerkev, kaj je storila, ko ženske ostajajo same ob izkušnji splava, ko jo vsi obsojajo zaradi dejanja, ko ni imela druge rešitve? Ja, tudi Cerkev ženske večinoma samo obsoja, da je to največji zločin, da je to umor itd. In verjemite mi, ni prijetno slišati starše, ko se hvalijo s tem, da je ženska spet noseča, in potem še: spet bomo imeli večje otroške dodatke in socialno pomoč. A to je za katoliško Cerkev dobro? Zame absolutno ne. Da imaš otroka zaradi višjih socialnih transferjev? Da je ženska stroj za rojevanje? Da je ženska kar naprej noseča, hkrati pa je zasvojenka, da ima že dva otroka v reji, tretjega so pa v porodnišnici komaj rešili, ker je celo nosečnost konzumirala različne droge?
Tukaj bi seveda rada napisala tudi to, da imam sama enega otroka, doživela sem izvenmaternično nosečnost, spontani splav. Po 12 letih in pol nadomeščanja porodnišk in bolnišk sem prišla do službe za nedoločen čas, kar mi je pomembno zdaj, ko imam majhnega otroka, da si ne iščem vsako leto nove službe. Lahko tudi povem, da živim z družino v najemu, da je to drago, vendar zaenkrat druge možnosti ni, da partner nima stalne službe, zelo pa sva se posvetila družinskemu življenju.
Kaj je katoliška Cerkev naredila na področju stanovanjske politike, da bi bilo za mlade boljše? Če že država nič ne naredi. Rada bi dala idejo, če se kdo od novinarjev lahko opogumi, pa naredi raziskavo, koliko župnišč po Sloveniji je praznih, kamor bi lahko Cerkev namestila mlade družine, ki bi v zameno za streho nad glavo pomagali župnikom pri upravljanju Cerkve. Ali pa je Cerkvi dovolj, da se dela otroke, pa četudi potem živijo ko odrastejo, na plečih države.
- 4. Katoliške Cerkve očitno ne moti, ko se ZDA in evropske sile odločijo, da bodo bombardirale posamezne države, uničile ljudem domove, posledica tega pa so milijoni beguncev. Saj ravno zaradi tega se delajo vojne, da se kuje dobiček, da vojaška industrija proizvaja orožje, da se izpostavljajo lastni interesi. A se je kdaj katoliška Cerkev jasno postavila v bran navadnim ljudem? Ne verjamem, skozi vso zgodovino je tudi Cerkev paktirala z različnimi političnimi režimi po svetu, ne bom jih omenjala, posledice pa še danes čutimo, saj se iz preteklosti nismo ničesar naučili.
Navadni ljudje povsod po svetu so zmanipulirani, zavedeni, obljubljajo jim raj v Evropi, do tega pa ne pridejo. Zato umirajo na morju, zato plačajo z življenjem, tudi če so rešeni. Saj se s človeškimi organi trguje na veliko, mafija je prisotna vsepovsod. Veliko punc in žensk je prisiljenih v prostitucijo, le to pa koristijo bogati, pohlepni, požrešni in naduti moški.
Katoliška Cerkev se ni nikoli jasno opredelila do vsega nasilja na svetu in rekla STOP, ali pa je to ostalo le na papirju, tako kot pri vseh ostalih stvareh. Papir pa vse prenese. Skrajni čas je, da vsem oblikam nasilja rečemo NE, da začnemo zagovarjati ničelno toleranco do nasilja na vsakem koraku. In da se vživimo v ljudi, ki nasilje doživljajo, da vsaj malo poskušamo razumeti tragedije.
Papež naj bi bil nezmotljiv. Zakaj že? Je kaj več kot jaz in ostali ljudje? Ima položaj, kot na primer državni politiki, vendar ta položaj ni samoumeven, vsi ki predstavljajo avtoriteto v svetu, bi se morali tega zavedati, da si položaj morajo zaslužiti. Koliko navadnih ljudi pa živi v Vatikanu?
- P. Branko na blogu zapiše, da je rasistična kultura hudičevska kultura. S tem se v celoti strinjam. Našteje tudi primere, kot so Belgijski Kongo, holodomor v Ukrajini, Auschwitz. Ne vem, zakaj je izbral ravno te. Seveda lahko naštevamo vse komunistične zločine po svetu, seveda lahko naštevamo vsa koncentracijska taborišča italijanskih fašistov in nemških nacistov v 2. svetovni vojni, seveda lahko naštevamo vsa sedanja taborišča po svetu v Afriki, ki so nastala tudi zaradi vmešavanja ZDA in nekaterih evropskih velesil na njihovih ozemljih, seveda lahko naštevamo zločine posameznikov iz humanitarnih organizacij, ki delujejo po svetu, kaj vse so počeli in kako so izkoriščali prebivalstvo v stiskah za svoje potrebe, seveda lahko naštevamo vse zločine v muslimanskih državah. Ampak kaj pa vsi zločini katoliške Cerkve, če začnem kar s pedofilijo? A to je pa pozabil omeniti?
- 5. Katoliške Cerkve očitno ne moti revščina ljudi po svetu, to je v bistvu njena moč, njena edina rešilna bitka. To je tudi rešilna bilka za vse humanitarne organizacije po svetu. Seveda v celoti revščine ni možno odpraviti, seveda je potrebno, da obstajajo humanitarne organizacije. Vendar hočem povedati to, da humanitarne organizacije obstajajo ravno zaradi vseh prisotnih problemov na svetu. Zakaj ne bi obstajalo več organizacij, ki bi preventivno delovale, da do problemov ne bi prihajalo? Aja, to ne prinese dobička. To ne prinese ponosa posameznikov, ki so humanitarci, ki so „matere“ Terezije in se s tem hvalijo, kako so dobri, s tem pa opravičujejo svojo vest.
Bistvo človeka bi moralo biti v tem, da je kot odrasel odgovorna oseba, da dela tisto, kar ga veseli, da dostojno zasluži zase, da preživlja družino (če si jo ustvari), da ima tudi prosti čas in čas za duhovnost, da se veseli življenja, da živi v miru in svobodi, da ima samospoštovanje in spoštovanje do drugih, da se izobražuje tudi samoiniciativno, da živi zdravo, da je aktiven v družbi, da ne rabi pomoči države (in Cerkve). Ampak seveda, več je zadovoljnih in srečnih ljudi v družbi, manj je dela za humanitarne organizacije in Cerkev. Jasno moram poudariti, da mora država zagotavljati pogoje, da bodo vsem ljudem čim bolj zagotovljene pravice, ki jim pripadajo, in da mora država prva ukrepati ob težavah, ki se pojavijo. Vendar je država pri veliko težavah, kar se tiče ljudi (brezposelnost, bolni otroci, stanovanjska problematika, oskrba starejše populacije, rodnost) zatajila na celi črti. Humanitarne organizacije in Cerkev seveda blažita problematiko ljudi, vendar se pa nihče ne ukvarja z vzroki, ki so pripeljali do nastale situacije.
- 6. Mislim, da je ob debati, ko se je vsul plaz komentarjev na dogodek v termah Vivat, ko so ženske v burkinijih zašle v nepravi del bazena, treba jasno povedati, da so se ljudje uprli, saj vemo, kakšna so navodila v bazenih. In to naj bi za vse veljalo. Če velja, da se moram stuširati, preden se grem kopati v bazen, to naj velja za vse. Če velja, da se ne kopamo oblečeni, to naj velja za vse. Če zdravniki, pediatri in ginekologi opozarjajo, da si moramo preoblačiti kopalke, ko gremo ven iz bazena (zaradi zdravstvenih razlogov), to naj velja za vse, saj je to v naše dobro. Če velja, da se na bazen ne vnaša hrana in pijača, to naj velja za vse. Če velja, da moram lulati in kakati na stranišču, ne pa v bazen, to naj velja za vse.
Res je, da strokovnjaki opozarjajo na vroče sonce, da se moramo izogibati soncu v določenih urah, da tudi kreme za sončenje ne pomagajo zadosti. Potem pa sprejmimo zakon, da si lahko vsi zaščitimo kožo na način, da se kopamo oblečeni in bo stvar rešena. Ampak to naj potem za vse velja. Vse drugo je dvoličnost.
O tem, da tudi nune zabredejo v morje oblečene, o mašnih oblačilih duhovnikov, škofov, kardinalov in papeža, o tem, kako so se naše babice in prababice kopale oblečene, pa ne bom zgubljala besed.
A se morda v Sloveniji kar naenkrat bojimo zagovarjati določena pravila, ki bi se jih vsi morali držati? A se morda v Sloveniji kar naenkrat bojimo zagovarjati vrednote, ki so nam skupne v Evropski uniji? A se morda bojimo biti samozavestni, a se bojimo postaviti se zase, za otroke, za slovenske družine, za domovino? Ugotavljam, da nas nekdo hoče še naprej imeti za hlapce, kot smo bili celotno zgodovino. Zdaj ko pa imamo svojo državo, bi se je morali pa sramovati.
Glavno da se katoliška Cerkev zgraža nad „sodobnimi“ vrednotami, ko so punce pomanjkljivo oblečene, ko se mladina vede neprimerno, ko si ženske gradijo kariero, ne mislijo pa imeti otrok, ko smo ljudje „individualisti“ in ne pomislimo na stisko drugih, ko se pehamo za bogastvom, uspehom, ko ne damo ničesar na duhovnost, ko zanikamo obstoj Boga itd…
- 7. Vprašala bi še, kaj se dogaja z organizacijo Opus Dei, s podobnimi verskimi sektami znotraj katoliške Cerkve? Ali kdo to raziskuje, kakšen cilj zasledujejo te organizacije? Kaj je z vsem cerkvenim bogastvom?
Kako pa je s težavami na Slovenskem, Zvon 1, Zvon 2, T2, kjer so bili ljudje opeharjeni? A se o tem nič več ne govori? Se ne sme? Bo kdo za to odgovarjal? Ne, ponavadi odgovorni zgubijo spomin, ko morajo priti na sodišče.
- 8. Ne vem, če je p. Branko imel čas in bral knjige, ki so napisane po resničnih dogodkih žensk, ki so živele (ali še živijo) v islamskih državah, kjer je islam vse (naj jih nekaj naštejem: OBSOJENA BREZ ZLOČINA, UKRADENA ČAST, POHABLJENA, BILA SEM PRINCESA, POROČENA POD PRISILO, OGNJENO SRCE, PUŠČAVSKA PESEM, MAJADA – IRAŠKA HČI, PUŠČAVSKA ROŽA, PUŠČAVSKA ZARJA, PUŠČAVSKI OTROCI, JAZ SAFIYA – OBSOJENA NA SMRT S KAMENJANJEM, IZPOVED IZ HAREMA, ŽIVA ZAŽGANA, POROČENA Z BEDUINOM,…). Islam je vpet v vse pore človekovega življenja v teh državah. Ljudje tudi dihati ne morejo, ne da bi pomislili na islam. Kjer je ženska vredna manj kot smet. Kjer otroci niso nič vredni. Kjer je zatiranje žensk na spisku vsak dan. Kjer se žali, ponižuje ženske na vsakem koraku. Kjer je obrezovanje malih punčk za njih „normalna“ tradicija in običaj, kjer se posiljuje otroke, punce in ženske, kjer se kamenja ženske, kjer se zažge ženske, kjer žensko pohabijo. Kjer delajo preglede nad punčkami, ženskami, da ugotavljajo, če so še nedolžne pred poroko? Kjer ženske nimajo pravic, kjer ženske niso enakovredne? Kjer jim vse narekuje islam? Kjer ženske niso svobodne? Kjer tudi ubijajo punčke ob rojstvu, ker za njih je glaven samo moški? Kjer pravico jemljejo v svoje roke kar vaška sodišča, kjer je sistem v celoti skorumpiran, kjer so tudi uradni organi na strani moških? Kjer za vse nosi odgovornost ženska? Kjer si ženska ne more svobodno poiskati moža, da bi se z njim poročila (torej so poroke dogovorjene)?
Ali se je katoliška Cerkev kdaj jasno postavila v bran vsem otrokom in ženskam, ki trpijo v islamskih državah in ali povzdigne glas za vse zločine nad človekom, ki se dogajajo v islamskih državah?
In ja, vse to se dogaja tudi v evropskih državah v družinah, ki jim je tradicija in vpetost islama v vse pore življenja tako sveta, da je za njih član družine, ki se temu upre, lahko kaznovan tudi s smrtjo.
Sploh ne bom nadaljevala o tem, ali je nošenje nikaba in burke za žensko v islamskih državah svobodna izbira ali je to zatiranje. Mislim, da je odgovor že sam po sebi napisan v prej zabeleženem.
Upam, da če p. Branko še ni prebral vsaj katere od teh knjig, bi bilo dobro, da bi si vzel čas tudi za to.
A ima tudi katoliška Cerkev željo, da bi bila vpeta v vse pore človekovega življenja? Srčno upam, da ne.
Na koncu res prosim uradno katoliško Cerkev, da se neha sprenevedati in resno začne slediti Jezusovim besedam. Jezus je res v vsakem človeku, vendar ne na tak način, kot ga hoče predstavljati katoliška Cerkev.
Barbara Rakun
