Piše: Dr. Metod Berlec
V tokratni številki revije Demokracija smo pod drobnogled vzeli kadrovsko okrepljeno Golobovo koalicijsko vlado, ki po novem šteje kar dvajset ministrstev ter s svojo številčnostjo, socialistično miselnostjo in podrejenostjo botrom iz ozadja spominja na nekdanji izvršni svet Socialistične republike Slovenije.
Če smo še leta 2011, v času druge Janševe vlade, imeli v državi le enajst ministrstev, potem 12 in nato 14, je predsednik vlade Robert Golob to število zdaj dvignil na 20. Natančneje, 19 ministrstev z resorjem in enega brez resorja. Po starih in novih ministrstvih ta čas na veliko poteka kadrovanje, delitev pristojnosti, država pa je v prostem teku. Nekatera nova ministrstva sploh še nimajo prostorov, še več mesecev se bodo ukvarjali sami s seboj. Polno operativni naj bi bili šele konec junija ali v začetku julija, ko pa se bodo začeli dopusti. To pomeni, da bo Golobova vlada polno operativna šele jeseni.
No, to je za našo državo morda celo dobro, saj je jasno, da vlada (in vladajoča koalicija v parlamentu) sprejema ukrepe, sklepe, uredbe in zakone, ki so škodljivi za Slovenijo in njene prebivalce. V nebo vpijoč je primer ukinitve Muzeja slovenske osamosvojitve, ki ga je ukinila iz popolnoma ideoloških razlogov, ker njenim botrom samostojna Slovenija nikoli ni bila »najintimnejša opcija«. Ker jih še vedno daje nostalgija po nekdanji socialistični Jugoslaviji. Pri tem je po svoje bizarno oziroma žalostno, da tudi v srednji in celo mlajši generaciji nekateri žalujejo za propadlo Jugoslavijo. Nedvomno je to posledica pomanjkljivih učnih vsebin, vezanih na demokratizacijo in slovensko osamosvojitev, šolskega sistema in prevladujočega medijskega enoumja. Dober primer za to je mnenje neke ljubljanske levičarske feministke (rojene leta 1985), ki je bilo v petek objavljeno v režimskem časopisu Delo. Pozdravila je ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve, češ da »slovenska osamosvojitev ni prav pretirano dobra zgodba«, in hkrati predlagala ministrstvu za kulturo, naj ustanovi »en atraktiven muzej Jugoslavije«. »Konec koncev gre za simbolno vrednost in gre za identiteto.« Po njeno namreč ima »relativna blaginja, v kateri odraščajo današnji otroci, zelo malo opraviti z letom 1991, vse pa dolguje sistemom, zgrajenim v Jugoslaviji«. Podobno razmišljanje lahko zasledimo pri vidnih predstavnikih Levice, ki po novem igrajo, tudi po Golobovi zaslugi, prvo violino v vladi.
Seveda bi avtorica teh neumnosti razmišljala malo drugače, če bi se rodila nekaj let prej in bi na lastni koži občutila vso bedo tistega časa, ko je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji začela kriza. Spomnimo. Jugoslovanski politični vrh je izbruh gospodarske krize umetno zadrževal. Po pompoznem pogrebu komunističnega diktatorja Josipa Broza Tita maja 1980 so se pokazale prve vidne razpoke na tujih posojilih ustvarjeni blaginji, saj je začelo zmanjkovati denarja. Pod pritiskom mednarodnih bančnih ustanov je bila kmalu zatem jugoslovanska valuta dinar razvrednotena za 30 odstotkov. Zmanjšal se je uvoz naftnih derivatov, posledično so bili konec oktobra 1982 za dobro leto uvedeni boni za njihov nakup, vožnja z osebnimi avtomobili pa je bila omejena po sistemu par-nepar. Posledica slabega finančnega položaja države je bilo tudi pomanjkanje osnovnih življenjskih potrebščin – od olja in kave do toaletnega papirja in celo zdravil. »Stabilizacijski ukrepi« prve in edine predsednice Zveznega izvršnega sveta SFRJ Milke Planinc (v letih 1982 do 1986), predstavljeni oktobra 1982, so predvideli še zmanjšanje temperature v stanovanjskih in drugih prostorih na 19°C (zadeva, ki precej spominja na sedanje čase), skrajšanje kurilne sezone zaradi varčevanja z energijo, skrajšanje televizijskega programa zaradi varčevanja z elektriko, premik delovnega časa v obdobje dnevne svetlobe, omejitev maksimalne teže hlebca kruha na 80 dkg in še bi lahko naštevali. Da o tem, kako hitro je kasneje naraščala inflacija, sploh ne govorimo …
Naj na tem mestu opozorimo še na prejšnji torek v državnem zboru znova potrjeno sporno novelo zakona o finančni upravi. Glede na napovedi je bilo pričakovati, da bo zavrnjena, a so poleg poslancev GS glasove presenetljivo prispevali tudi v Levici, čeprav novela vključuje sporni člen o tajnem sledenju … Skratka, soočamo se z jugonostalgijo, oživljanjem partizanskih mitov in propadlega socializma ter udbovskih metod v moderni (digitalni) različici.
