Oddaja Utrip, ki je v “golobnjaku” dvignila utrip – poglejte, zakaj

Piše: Tanja Brkič (Nova24tv.si)

“Tu je UTRIP, ki ga tako hvalite, širimo ga naprej. Hvala tudi z moje strani za tako množične odzive in podporo, veliko pomeni. Kako malo, le 12 minut je potrebno, da RTV pokaže tudi bolj pluralen obraz. Znamo in zmoremo. V resnici je to naša dolžnost,” je na Twitterju zapisal Jože Možina, poleg zapisa pa je objavil tudi kratko verzijo oddaje Utrip, ki po njegovih besedah dokazuje, kako malo je potrebno, da RTV Slovenija doseže to, čemur je namenjena – raznovrstnost in vsebino za vse.

RTV Slovenija predstavlja medij, ki bi moral biti za vse. Medij, ki bi moral biti najpluralnejši, saj je “naš”. Medij, ki bi moral biti pluralen – levim, desnim, spodnjim in zgornjim odmerjati enak prostor, čas … ali kakorkoli naj bi se že merila pluralnost. Verjamemo, da so se uredniki in novinarji na RTV do nekje celo trudili to početi, vendar smo na koncu pristali z informacijami levega ideološkega prostora, ki pa ga je nekaj drugačemislečim, med katerimi je tudi dr. Jože Možina z Utripom, uspelo “obogatiti” tudi z drugo vsebino za ostale.

Malce več kot 12-minutna oddaja Utrip, predvajana 15. oktobra, je po besedah voditelja Jožeta Možine korak k raznovrstnosti in pluralnosti državne televizije, za katero se že lep čas bije vojna, na katero je vladajoča koalicija stavila prav vse. V kratki oddaji je Možina predstavil prav vse aktualne zadeve, ki sicer levičarje močno jezijo, vendar je prav, da so njihova dejanja predstavljena tudi z drugega zornega kota.

Tako je v oddaji moč videti komentar na boksarski dvoboj med poslancem Dejanom Zavcem in Urško Klakočar Zupančič, ki sta se navkljub protestu poslanske skupine SDS, da gre za občutljivo temo, ko bi morali govoriti o kolapsu v zdravstvu, odločila za snemanje kratkega filma, kjer sta se pomerila v simbolnem boksarskem dvoboju, češ da gre v dobrodelne namene.

In če je bilo to označeno za “cirkus”, je vse ostalo prikazano v oddaji cirkuška povorka, ki sledi, in sicer s strani ministrice za kulturo Aste Vrečko, ki je direktorju Javne agencije za knjigo dr. Dimitriju Ruplu očitala politizacijo in nestrokovnost, ta pa ji je nalil čistega vina. “Ministričini očitki so neumestni in žaljivi. Izvirajo iz ideoloških predsodkov, ki jih v kulturi ne bi smelo biti, najmanj pa na ravni ministra oziroma ministrice.”

In če tega v kulturi ne bi smelo biti, ne bi smelo biti neutemeljenih očitkov nikjer drugje v politiki, ki kroji usodo državljanov in državljank. Pa vendar imamo tukaj premierja Roberta Goloba, ki je še nekaj let nazaj govoril o tem, kako je izstopil iz politike in prestopil v gospodarstvo, saj naj bi dojel, da politiki veliko govorijo, naredijo pa bolj malo. In zdaj že od nastopa njegove vlade v Sloveniji gledamo le še v črke na papirju, storjenega pa ni nič. Nižje plače, višji davki, ključne zadeve, ki jih je napovedal Golob. Kot kaže, so zanj  visoki davki le ekstra več denarja na bančnem računu, s katerim ne ve, kaj bi počel. Seveda, enako bi se spraševal vsak, ki bi zaslužil milijone, za katere se še danes ne ve, od kje in kako so prišli.

In če se je Slovenija “uštela” pri državnozborskih volitvah (že spet), ni možno trditi, da ne bo tega ponovila tudi na predsedniških, čeprav gre le za ikono. Morda pa vse to končno odpira zdrav razum tudi tistim, ki so brezglavo volili levico in Goloba, da tokrat bolje premislijo, preden stavijo ponovno na levo stranko, v tem primeru na Natašo Pirc Musar, ki je vse zaslužila ravno po zaslugi tranzicijske levice. Denarja nikoli ni dovolj, in kot je po povzetku rekel dr. Erik Brecelj za NPM, “kjer je korist, tam je Nataša”. Sicer pa Pirc Musarjevi naklonjenost po zadnjih javnomnenjskih raziskavah močno pada, Brglez pa je praktično postal neviden, kar levičarje še dodatno jezi.

In medtem ko leve stranke s Socialnimi demokrati predavajo o fašizmu in se zgražajo nad (lagodnim) življenjem pod vlado Janeza Janše, imamo na drugi strani odkrita morišča po vojni pobitih domobrancev, ki še danes s strani MOL in župana Zorana Jankovića niso dobili dostojnega pokopa, niti se ve, ali ga sploh bodo.