Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
Nekaj dni po aretaciji Janeza Janše in Ivana Borštnerja je bil 3. junija 1988 ustanovljen Odbor za varstvo pravic Janeza Janše, ki se je 6. junija 1988 preimenoval v Odbor za varstvo človekovih pravic in je prispeval neprecenljivo noto pri demokratizaciji in osamosvajanju Slovenije.
Proces JBTZ se je pričel z aretacijama Janeza Janše in Ivana Borštnerja, pozneje še Davida Tasiča in je predstavljal prvi korak k oznanitvi prebujenja in k prihodu velike Slovenske pomladi ter je povzročil vihar, kakršnih je v slovenski zgodovini malo. Maja 1988 je totalitarni jugoslovanski režim sprožil zrežiran sodni proces, na podlagi katerega je želel zatreti demokratične želje slovenskega naroda po spremembi politične ureditve in kasneje lastni državi. Služba državne varnosti pod nadzorom predsednika CK ZKS in Komiteja za SLO in DS Milana Kučana in varnostna služba JLA, pod nadzorom člana predsedstva SFRJ Staneta Dolanca, sta 31. maja 1988 aretirali Janeza Janšo, publicista in aktivista novih družbenih gibanj ter Ivana Borštnerja, slovenskega podčastnika v JLA. Pred tem je Služba državne varnosti na podjetju Mikro Ade opravila tajno preiskavo in našla nekaj listov vojaških dokumentov ter magnetogram razprave 72. seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, kar je zadoščalo za aretacije.
Magnetogram razprave 72. seje Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije je jasno razkril vso histerijo nekdanjega totalitarnega jugoslovanskega režima. Strah pred razvojem demokratičnih procesov v Sloveniji in vse večji pritiski po spremembi političnega sistema so pri Partiji sprožili obrambni mehanizem. Želja po ohranitvi represivnega komunističnega sistema je bila ogromna, česar smo priča tudi danes. Iz magnetograma razprave, ki je bil podlaga za nastanek članka »Noč dolgih nožev«, je razvidna potreba po utišanju in aretacijah nekaterih posameznikov s »protirevolucionarnimi« vsebinami. Nekaj dni po prvih aretacijah je slovenska tajna policija aretirala in zaprla takratnega notranjepolitičnega urednika Mladine Davida Tasića, medtem ko odgovornega urednika Mladine Francija Zavrla niso zaprli in se je lahko branil s prostosti.
Odbor za varstvo človekovih pravic je nastal kot organizacija, ki je branila človekove pravice vseh obtoženih v procesu proti četverici. Vse skozi so opozorjali na pravne nepravilnosti kakor tudi politične nekorektnosti, ki so se dogajale obtoženim v postopku. Odbor je zahteval, da se obtoženim omogoči obramba s prostosti in s civilnim zagovornikom in da mora proces potekati na očeh javnosti ter v slovenskem jeziku in ne srbohrvaščini. V času svojega delovanja se je odbor razvil v najmočnejšo civilno-družbeno iniciativo v Sloveniji, v kateri je sodelovalo okrog 1000 kolektivnih družin in čez 100.000 posameznikov. V podporo četverici so organizirali razna zborovanja in demonstracije, objavili so tudi več kot sto sporočil za javnost. Protestnega zborovanja na Kongresnem trgu v Ljubljani junija 1988, se je udeležilo preko 30.000 ljudi. Zaradi številnih protestov s strani Odbora in množičnih demonstracij so avgusta 1989 pogojno izpustili Janšo, za njim pa še ostale tri. Nato je leta 1995 Vrhovno državno tožilstvo RS proces razveljavilo, vsi štirje obtoženi v aferi JBTZ pa so bili rehabilitirani.
Odbor za varstvo človekovih pravic je eden najpomembnejših gradnikov demokratizacije slovenske družbe in slovenske osamosvojitve. Postavil je temelje za spoštovanje človekovih, državljanskih in nacionalnih svoboščin ter sprožil je vihar, ki je prebudil slovensko pomlad in zlomil okove komunizma.
