Piše: dr. Metod Berlec, glavni in odgovorni urednik Demokracije
Katinski pokol (znan tudi kot pokol v Katinskem gozdu) je strašanski vojni zločin, ki so ga na podlagi ukaza sovjetskega komunističnega voditelja Jósifa Visariónoviča Stalina spomladi leta 1940 brutalno izvršile enote sovjetske varnostno-obveščevalne službe (NKVD). Znesle so se nad zajetimi poljskimi častniki, vojaki in civilisti.
Število usmrčenih še danes ni povsem znano. Najpogostejša je ocena, da je bilo takrat v treh množičnih grobiščih usmrčenih okoli 22.000 častnikov, podčastnikov in vojakov poljskih oboroženih sil. Le-ti so postali vojni ujetniki kmalu zatem, ko sta si Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza po vojaškem napadu na Poljsko septembra 1939 v skladu s sporazumom Molotov-Ribbentrop ozemeljsko razdelili to državo. Skupaj s njimi so bili umorjeni številni civilisti, ki so bili obtoženi vohunstva in sovražne protisovjetske dejavnosti. To so bili podjetniki, trgovci, posestniki, uradniki …
Sovjetska komunistična oblast je ta zločin izvedla v strogi tajnosti, hkrati pa zakamuflirala množična morišča. A okoliški prebivalci so slišali in čutili, da se dogaja nekaj strašnega. Ko je Nemčija v mesecih po napadu na SZ (junija 1941) zasedla območje Katinskega gozda v bližini Smolenska, so nemškemu Wehrmachtu okoliški prebivalci pripovedovali, kaj se je po vsej verjetnosti zgodilo na tem območju. Spomladi 1943 je mednarodna komisija sodnih medicincev in patologov z 12 univerz nevtralnih držav začela preiskavo tega območja. Naleteli so na skladovnice trupel. Dokazi so pokazali na nedvomno odgovornost SZ za ta zločin, kar pa je slednja zanikala, češ da gre za podlo nacistično propagando. Januarja 1944, ko se je nemška vojska že umaknila s tega območja, je posebna sovjetska komisija objavila svoje poročilo, v katerem je za ta zločin okrivila Nemce, češ da so slabo leto pred tem objavili lažna poročila in dokaze. Podobno je SZ na nürnberških procesih zvalila krivdo na Hitlerjev Tretji rajh. Zahodni zavezniki so si ob tem zatiskali oči in ušesa, saj je bila SZ takrat še njihova zaveznica. S hladno vojno se je to spremenilo in resnica je postopoma prišla na dan.
Šele leta 1990 je Sovjetska zveza pod vodstvom sovjetskega reformističnega voditelja Mihaela Gorbačova priznala odgovornost za ta strašni, barbarski vojni zločin, ki skoraj nima para v sodobni zgodovini. Skoraj. Podoben zločin se je zgodil tudi na slovenskih tleh v prvih tednih po koncu druge svetovne vojne. Jugoslovanski komunistični režim pod vodstvom Josipa Broza – Tita, Edvarda Kardelja, Borisa Kidriča in tovarišev je dal po drugi svetovni vojni pobiti na deset tisoče svojih resničnih in namišljenih političnih nasprotnikov. Pripadnikov različnih vojaških formacij, ki so se bojevali proti komunistom. In seveda tudi civilistov. Med njimi je bilo več kot 15.000 Slovencev. Tako niti ni presenetljivo, da je danes v Sloveniji znano že več kot 700 množičnih grobišč oziroma morišč.
In kot je pokazal letošnji izkop okostij iz brezna pod Macesnovo gorico v Kočevskem rogu, je to očitno največje morišče Slovencev po koncu druge svetovne vojne in ne več brezno pod Krenom, kjer so vse od leta 1990 potekale spominske slovesnosti. Arheologi so namreč po nalogu vladne komisije za vprašanja prikritih grobišč, ki jo že leta vodi dr. Jože Dežman, pod Macesnovo gorico izkopali kar 3.200 okostij pripadnikov slovenskih domobrancev oziroma Slovenske narodne vojske. Na to kažejo številne najdene podobice brezjanske Marije Pomagaj in v bližini tudi domobranske kokarde. Pri tem so jugoslovanske in slovenske komunistične likvidatorske enote (KNOJ) ravnale drugače kot sovjetske, ki so žrtve pustile oblečene. Da žrtev ne bi prepoznali, so se te morale prej sleči. Nato so jih pripeljali do kočevskih brezen, v konkretnem primeru do Macesnove gorice, kjer so jih med streljanjem pahnili v brezno, globoko 16 metrov. Kot so v petek dejali arheologi, ki so sodelovali pri izkopu, je okoli 40 žrtev streljanje in padec preživelo, a nato niso našle izhoda iz jame. Nekaterim je to čudežno uspelo in so kasneje pričali o takratnem grozljivem dogajanju. Nekatera pričevanja objavljamo v tokratni reviji.
A slovenske komunistične oblast so skušale podobno kot sovjetske v Katinu prikriti svoj zločin. Že takoj po moriji so razstrelili vhod v brezno, sredi petdesetih let prejšnjega stoletja so pod Macesnovo gorico pognali v zrak skoraj tri tisoč kubičnih metrov skalovja. Nato so tam zasadili smreke. Tako so v zadnjih letih morali odstraniti ogromne količine skalovja in zemljine, da so prišli do brezna in posmrtnih ostankov v njem. Do tragične, strašne resnice, ki kaže vso krutost, brutalnost komunističnega terorja, ki je po svoji brezobzirnosti in primitivnosti povsem primerljiv z nacionalsocialističnim.
Zato je danes prav bizarno in neverjetno, da nam o sovražnem govoru pridigajo ideološki, politični in (v nekaterih primerih tudi) krvni potomci tistih, ki so po drugi svetovni vojni izvajali te barbarske »likvidacije«. Da nam o tem pridigajo potomci tistih, ki so tako brezobzirno in nečloveško obračunali s svojimi sonarodnjaki. In da imamo na oblasti celo predsednika vlade, ki ima totalitarne, avtokratske popadke, ki spominjajo na te tragične, mračne čase.
