Piše: dr. Jože Dežman
Leta 2007 sem v Muzeju novejše zgodovine Slovenije ob sedemdesetletnici sestanka nekaj stalinskih ljudi na Čebinah pripravil predavanje Od Čebin do črepinj. Letošnja večerna baklada z druženjem ob 86. obletnici sodi v okvir laganja o tem, kaj naj bi Čebine bile.
Leta 1977 so se ob čebinskem kultu posebej sklicevali na uvodni del resolucije VII. Kongresa Zveze komunistov Slovenije: »Graditev socializma je razredni boj. Vodi ga lahko le organiziran delavski razred, ki v tem boju povezuje vse napredne družbene sile. V tem boju se zveza komunistov uveljavlja in potrjuje kot vodilna idejnopolitična sila delavskega razreda, ki daje smisel njegovi dejavnosti, ga organizira in usmerja k zgodovinskim ciljem proletarske revolucije.«
V tej resoluciji je »čebinsko-kardeljanski« oz. Lingua imperii Titi oz. novorek titoizma že lepo razvit. Čez deset let, leta 1987, je ta jezikovni monstrum do popolnosti razvil Milan Kučan.
V zborniku, ki ima naslov Izročilo Čebin, Kučan rokokojsko novorečno zaštrika: »Revolucionarno je le gibanje, ki raste iz vsakodnevnih interesov in akcij delavskega razreda, vseh delovnih ljudi in naprednih sil naroda, in pri tem ohranja jasnost pogleda na dolgoročne cilje revolucije in socializma, hkrati pa umore razumeti svoje naloge v boju za te cilje tako, kot jih narekujejo objektivne družbene razmere in realno razmerje moči družbenih sil, ne pa statične doktrinarne matrice.«
Ob zvestobi revoluciji je Kučan ponovil zvestobo Jugoslaviji.
Po njegovem le narodni izdajalci razmišljajo o demokratični in svobodni Sloveniji: »Pri Slovencih se ideja Združene in svobodne Slovenije – z izjemo nekaterih osamljenih programov znotraj narodnoizdajalskih skupin v času drugi svetovne vojne – pojavlja vselej v okviru Jugoslavije.«
In odločno pribije: »Federativna država, zgrajena na teh načelih, je tudi naša, slovenska država. Mi druge nimamo in nočemo imeti, ker je ne potrebujemo.«
Izročilo Čebin so torej proletarska revolucija, razredni boj in Jugoslavija. To so čebinske črepinje, ki jih skuša zlepiti tudi Asta Vrečko s svojimi utopisti.
Toda v manifestu stalinističnih Čebin oz. manifesta ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije iz leta 1937 ni govora ne o revoluciji, ne o razrednem boju in ne o stalinistični in samoupravni Jugoslaviji.
Čebinski manifest zahteva svobodo združevanja in zborovanja, svobodo tiska in govora, svobodno, splošno, neposredno, enako in tajno volilno pravico, demokratično izvoljeni slovenski parlament. Posebej šaljivo so zapisali, da »Sleherni borec za svobodo slovenskega naroda, a v prvi vrsti vsak komunist, spoštuje versko prepričanje svojega sobojevnika«.
Skratka, čebinski manifest so limanice, na katere so lovili lahkoverne ljudi. Skriti namen pa je stalinistična revolucija.
Dejansko pa so komunisti do svojega poraza leta 1990 storili vse, da se te vsebine čebinskega manifesta ne bi uresničile – da bi ohranili enopartijsko diktaturo, enotnost oblasti, brezpravje, policijsko državo, sistematično in trajno so kršili temeljne človekove pravice … Da o posledicah permanentne razredne vojne, boja proti veri in cerkvi itd. niti ne govorimo.
Zato je za vsa ta čebinska zavajanja in vse te laži Muzej slovenske osamosvojitve smrtna grožnja.
Kako naj Asta Vrečko razume, da so bili istospolni, feministke, mirovniki, ekologi in podobno, kar danes cveti v RS kot civilna družba, nevladne organizacije, pod Milanom Kučanom kot partijskim šefom nadzorovani, nadlegovani. Mnogi med njimi bi bili lahko tudi zaprti, sojeni, kdo pa bi se znašel tudi v kaki ustanovi za duševno zdravje.
Če je bila zahteva po demokratični, samostojni Sloveniji za Zvezo komunistov »narodna izdaja«, so bile »narodna izdaja« tudi zahteve po vrnitvi Slovenije v krog zahodnih demokracij. Kučan in njegovi so tudi 57. številko Nove revije smatrali za »narodno izdajo«.
Zato je titoizem, tudi z Milanom Kučanom, preganjal vse, ki so branili svobodo, človekove pravice, zahtevali demokracijo, pravno državo, tržno ekonomijo …
Zasledovali in preganjali so Edvarda Kocbeka, Boruta Pahorja, Franca Jezo, Draga Jančarja, Franceta Bučarja, Jožeta Pučnika, Dimitrija Rupla, Janeza Janšo, Lojzeta Peterleta, Spomenko Hribar in množico vseh, ki so zaslužni za slovensko demokratizacijo in osamosvojitev.
Ti so priborili samostojno Republiko Slovenijo, ki je nadomestila čebinske črepinje.
In vsi ti si zaslužijo Muzej slovenske osamosvojitve.
Zato so čebinski ljudje s tako ihto uničili Muzej slovenske osamosvojitve.
Neprestano se ponavljajo žalitve, da naj bi bil MSO propagandna konstrukcija janšizma. Npr. po Janezu Markešu naj bi z ukinitvijo MSO »politika t. i. pomladnih strank izgubila nadzor nad zgodovinsko interpretacijo slovenske osamosvojitve«.
Ta laž sodi v propagandne izmišljotine antijanšizma.
Ker pa se ponavlja, je več kot nujno, da pridemo do tega, kaj naj bi bilo v MSO takega, da bi pomenil »nadzor nad zgodovinsko interpretacijo slovenske osamosvojitve«. Dejstvo je, da prav uničenje Muzeja slovenske osamosvojitve pomeni nadzor nad zanikanjem in zavračanjem slovenske osamosvojitve.
Po drugi strani pa ministrica Vrečkova ponavlja in ponavlja, da naj bi bili v novem MuZXXI zagotovljeni bajni pogoji za delo in strokovni razvoj prav za obdobje demokratizacije, osamosvajanja in razvoja Republike Slovenije.
Če bi bilo tako, zakaj ministrica Vrečko in v. d. direktorice Nataša Robežnik ne znata odgovoriti na enostavna vprašanja. To, da v. d. direktorice dobi naročen intervju v Delu, kjer ji z režiranimi vprašanji omogočijo, da na večino mojih vprašanj sploh ne odgovori.
Naj vprašanja ponovim:
- Ali bo ustanovno premoženje Muzeja slovenske osamosvojitve (MSO) dobil MuZXXI?
- Če MuzXXI ne bo dobil ustanovnega premoženja MSO, kaj bo dobil namesto (finance, pisarniške, razstavne, depojske prostore)?
- Kdaj bo sprejeta in javno objavljena nova sistematizacija delovnih mest v MuZXXI in kje bodo pisarne zaposlenih iz MSO v Cekinovem gradu?
- Kdaj bo sprejet program MuZXXI za 2023?
- Ali bo razstava o odkritju 3450 umorjenih v breznu pod Macesnovo gorico cenzurirana ali bo ostala v programu MuZXXI za leto 2023?
- Kakšno bo novo ime MuZXXI glede na to, da je v MuZXXI že potekalo glasovanje o njem.
- Zakaj ste me zaposlili v MuZXXI, obenem so me odrezali od vseh hišnih obvestil, zakaj me niso vabili na sestanke, zakaj so mi vzeli volilno pravico?
V MuZXXI so vzpostavili zanimiv model demokratične cenzure: če se vsi (torej predvsem v.d. direktorice) s čim ne strinjajo, potem to po čebinsko cenzurirajo. Da se pač oni s politiko že ne bodo ukvarjali …
Zato ponovno pozivam Slovensko muzejsko društvo, Zvezo muzejev Slovenije, ICOM – mednarodni muzejski svet Slovenija, da opravijo strokovno razpravo tako o ukinitvi Muzeja slovenske osamosvojitve in Muzeja novejše zgodovine Slovenije kot o novem MuZXXI, ki so jo že zdavnaj obljubili.
Koliko časa bomo morali še čakali na vsebinske odgovore in dialog?
