Piše: Gašper Blažič
Ali imamo Slovenci res tako nizko stopnjo samozavesti, da nas zmoti že vsaka napačna beseda? Se prevečkrat zadovoljimo s povprečnostjo? To sta vprašanji, ki se ves čas ponavljata v ozadju sicer banalnih političnih dogodkov pri nas.
V prejšnji številki Demokracije smo med drugim predstavili nedavni pogovorni večer ob 35. obletnici Demosa in možnostih, da s tem modelom političnega povezovanja politična alternativa prevzame oblast in izvede potrebne reforme. Pisali pa smo tudi o notranji stiski NSi zaradi izsiljevanja s strani Gibanja Svoboda. Omenjeni članek pa je evropski poslanec in predsednik NSi Matej Tonin na omrežju X uporabil kot dokaz domnevnega zarotništva, ki se ga gre SDS skupaj s stranko Gibanje Svoboda proti NSi. Nekaj pa je jasno: namigovanja o naročenih člankih so povsem neutemeljena; avtor teh vrstic, ki jih berete, za članek ni dobil nobenih navodil »od zgoraj«. Takšen odziv bolj kaže na strahovito pomanjkanje samozavesti. O tem, ali je v ozadju poskus, da Tonina držijo v šahu in bi ga tudi razrešili s funkcije predsednika NSi, seveda lahko samo ugibamo. Je pa takšno stanje dejansko največja ovira na poti do tega, da se s povezovanjem vzpostavi stvarna alternativa tranzicijskim plenilcem na oblasti.
Noben Slovenec ne sme biti povprečen
Toda za hip pustimo slovenske politične razprtije ob strani in spomnimo na dogodek, ki se na prvi pogled zdi nekoliko obroben, v resnici pa je precej odmevnejši, kot se zdi. Upokojeni ljubljanski nadškof kardinal Franc Rode je bil prejšnji teden gost pogovornega večera v Zavodu sv. Stanislava, in sicer v tamkajšnji Knjižnici dr. Antona Breznika (ki je bil njegov stric po mamini strani). Odgovori so v marsičem spominjali na precej odločno zastavljeno predavanje, ki ga je imel Rode v glavni zavodski dvorani že leta 1996 za vse tedanje dijake Škofijske klasične gimnazije – takrat še ni bil nadškof, ampak tajnik Papeškega sveta za kulturo, ki ga je takrat vodil (še vedno živeči) kardinal Paul Poupard. In tudi skoraj 30 let kasneje kardinal Rode ni izgubil svojega značilnega »aristokratskega« tona, pri čemer se vedno znova spominja svojega prihoda v Slovenijo po dvajsetih letih izgnanstva (od tega osem let v Parizu). Med drugim je dejal: »Edino, kar nas rešuje, je veličina. Edino, kar nas opravičuje – sicer smo za v smeti, smo odveč. Vsak pride na svet z nekim kapitalom. Vsak od vas ima v sebi bogastvo, ki ga je treba prebuditi, razvijati in bogatiti. Iz leta v leto. Da boste postali čim bolj bogate osebnosti na vseh področjih – znanosti, vere, poklicnega dela … Ne bojte se biti izredni. Ne bodite ovce, ki gredo v čredi anonimno naprej. Vsak od vas naj se zaveda svoje enkratnosti. Živite samo enkrat in ta čas je dragocen. Izkoristite priložnosti, ki jih imate; bogatite se in dajte si veselje širokega, bogatega notranjega, intelektualnega življenja z bogatenjem svoje izobrazbe duhovnosti. V to ste poklicani! Ne živite življenja brez leska, sijaja in pravega smisla, ki vam ne bo niti v veselje. Manjka en vijak, ki bi vas moral priviti, da bi se prebudili. Živite intenzivno, močno, globoko, bogato, ne pa v plitvini! Kakšno bogato življenje bi lahko živeli, če bi se prebudili in znali poslušati najčistejši notranji glas, Božji glas v vas – da boste živeli bogato življenje. K temu ste poklicani. Noben Slovenec nima pravice biti povprečen! Premalo nas je.«
Pomanjkanje samozavesti in obdelovanje lastnega vrtička
Ne glede na to, kaj si kdo misli o kardinalu Rodetu – nekateri katoličani so mu zamerili preveliko bratenje z Ivanom Zidarjem in Milanom Kučanom, pa tudi domnevno nepravičen odnos do žrtev spolnih zlorab znotraj cerkvenih struktur –, je v tem primeru zadel žebljico na glavico. Verjetno ga je pri teh stališčih oblikovalo predvsem dvoje: njegovo begunstvo, bivanje v »aristokratskem« Parizu in soočenje z dokaj mizernim stanjem slovenstva leta 1965, ko se je vrnil v domovino, postal najprej dušni pastir v Župniji sv. Jožefa v Celju ter kasneje profesor osnovnega bogoslovja na ljubljanski teološki fakulteti. Nekaj je jasno: prav to pomanjkanje samozavesti, tudi v slovenskem političnem življenju – leta 1996 je Rode med drugim opozoril na velik primanjkljaj v naši reprezentativni infrastrukturi, denimo glede državnih simbolov, rezidence predsednika republike, itd. –, povzroča velike težave predvsem v tistih, ki naj bi predstavljali alternativo nasledstvu komunistične partije. Zato se energija pogosto izgublja v »vzdrževanju lastnega vrtička«.
Kako je Tonin zašel v cinizem
In morda je tudi to globinski razlog za novo zaostrovanje med Matejem Toninom in Janezom Janšo. Tonin se je namreč oprl na članek v Demokraciji, ki smo ga objavili prejšnji teden, in pripisal: »Mi Golobu ne zaupamo in ustavnih sprememb leto pred volitvami z njim ne bomo delali. Nimata pa s tem problema JJ in SDS. Sodelovanje, ki je bilo do sedaj za kamerami, se pač seli na odprto sceno.« Janša pa ga je nato spomnil, da je predlogov ustavnih sprememb več in da se je, kar je pohvalno, NSi najbolj spornemu odpovedala, to pa je tajno imenovanje sodnikov in volilni sistem, ki bi podeželje potisnil v drugorazredni položaj. Je pa SDS podprla spremembo ustave za hitrejše imenovanje vlade. Temu je sledila Toninova cinična opazka: »Janez, vso srečo pri usklajevanju ustavnih sprememb z Robertom Golobom. Naj vama uspe!« Sledil je odgovor Janše: »Vse spremembe ustave ste Vi predlagali skupaj s svobodnjaki, ko še niste bili opozicija. Tri so strateško škodljive za Slovenijo. Ena od štirih pa je taka, da bi se dala nadgraditi v koristno. Lahko to poskusimo skupaj, lahko pa še naprej glasujete proti lastnemu predlogu. Oboje je bolje, kot da je osnovni tekst spremembe sprejet. Mi smo prevladali z razumskim načelnim ravnanjem v obeh primerih.« Tonin je nadaljeval s cinizmi, v katerih celo napoveduje prihodnost: »Janez, odlično! Ko prvo ustavno spremembo uskladiš z Golobom, se boš pač premislil še glede ostalih. Glasov ima dovolj in dobro vam gre skupaj, tako da drugih ne potrebuje.«
O morebitnih ustavnih spremembah, bomo seveda poročali v prihodnjih številkah Demokracije.
