Piše: Gašper Blažič
Ali se po januarski obravnavi v zadevi Trenta sploh še »splača« nadaljevati z vsebinsko dokaj izpraznjenim postopkom, kjer zdaj ugotavljajo le še to, če je podjetje Eurogradnje res izvedlo »navidezen« posel na relaciji med Janezom Janšo in Imosom? Današnja obravnava je namreč nekajkrat potekala tudi z »višjimi toni« s strani sodnice, predsednice senata Cvetke Posilovič.
Kar pa morda tudi ni nič nenavadnega glede na to, kar se v zadnjem času dogaja s sedaj že nekdanjim sodnikom Zvjezdanom Radonjićem. Ki je verjetno kot prvi sodnik v Sloveniji obtožen – krivičnega sojenja. No, za kaj takega denimo nikoli niso sodili sodnikom, ki so denimo odigrali umazano vlogo v zadevi Patria. Toda Radonjićev primer kaže, kaj se lahko zgodi, če se sodnik ne prikloni interesom globoke države in sodi po svoji vesti.
Gradbene inženirje spraševali o financah ter o Fiesi
Da v procesu Trenta nekaj res hudo »smrdi«, dokazuje tudi izpraševanje nekdanjih zaposlenih v Imosu in Eurogradnjah, gre pa za gradbene inženirje, ki so vsi po vrsti zanikali, da bi imeli karkoli opraviti s finančnimi posli, saj so to v glavnem izvajale strokovne službe. Toda vprašanja predsednice senata Cvetke Posilovič so se v glavnem vrtele okoli Imosovega posla v Fiesi, kjer je dela izvajalo podjetje Eurogradnje. Češ kaj je bilo z avansom v višini 200 tisoč evrov, ki ga je Imos namenil izvajalcu. No, tožilstvo meni, da je bil to navidezen avans, s katerim je Imos kakor omogočil Eurogradnjam nakup takratnega Janševega posestva v Trenti. Toda poizvedovanje ni obrodilo sadov, saj nihče od treh – vsi trije so sicer gradbeni inženirji – ni dal niti enega povoda za potrditev sumov iz obtožnice, češ da je Imos kakor dal Janši darilo – odpis drugega obroka za večje stanovanje v Ljubljani, češ da trentarsko posestvo niti približno ni tako vredno, da bi s tem Janša lahko naredil enakovredno zamenjavo. Toda januarsko pričanje Izidorja Salobirja je pokazalo drugače.
Nahtigal in Kožar sesula nestrokovno in pristransko cenitev Sicgrasa
Kasneje sta pred sodišče ponovno stopila Franc Nahtigal in Anton Kožar, vendar tudi to pričanje ni prineslo kaj bistveno novega. Nahtigal je sicer prvi ocenil posestvo in prišel do cene, ki je višja od sto tisoč evrov. Tokrat pa se je opredelil do zelo nizke cenitve Sicgrasa, ki je poslalo ekipo štirih cenilcev in ocenilo posestvo na smešno nizko ceno, le 15 tisoč evrov oziroma evro na kvadratni meter. Ob tem so izhajali iz domneve, da tam gradnja ni mogoča. Nahtigal je povedal, da je razlika med njegovo cenitvijo in cenitvijo komisije v tem, da je sam izhajal iz izhodišča, da je tam nadomestna gradnja mogoča, čemur je pritrdilo tudi mnenje izvedenke urbanistke Lidije Dragšič, medtem ko sta cenilca gradbene stroke Sicgrasa trdila, da je šlo v Trenti le še za ruševine, ki jih po takratni ureditvi ni bilo več dopustno obnavljati. Nahtigal je sicer zatrdil, da ne ve, zakaj so kolegi cenilci zavzeli tako rigorozno izhodišče, pri tem pa pripomnil, da je na lokacijah, ki so nekoliko posebne, sicer težko pridobiti soglasja, ni pa nemogoče. Privlačnost lokacije pa pripomore k višji ceni. Je pa Nahtigal opozoril tudi na dejstvo, na katerega je januarja spomnil že Salobir. In sicer, da so se cenilci zmotili pri oceni kmetijskih in gozdnih zemljišč ob objektih, saj je njihova cena tam višja.
Kožar, ki je posestvo ocenil na 120 tisoč evrov, je bil še bolj kritičen do cenitve Sicgrasa. Tudi on je cenitev izdelal – tako kot Izidor Salobir – na podlagi primerljivih prodaj, kar je zelo pomemben faktor pri cenitvi. Cenitev Sicgrasa pa je bila po njegovo izdelana v nasprotju z zakonodajo in bi, če bi bilo izdelano za trg, lahko bilo deležno tudi odškodninskega zahtevka, saj so člani komisije napačne in potvorjene vhodne podatke.
Naslednja obravnava naj bi bila 17. februarja.
