Piše: Dr. Metod Berlec
Za nami je supervolilno leto, ki je bilo v političnem smislu zelo razburljivo, a je Slovenijo kot državo spet pomaknilo v skrajno levo smer, ki se je že večkrat v preteklosti izkazala za kontraproduktivno. Nespametno.
Kot čas stopicanja na mestu ali celo nazadovanja. Prejšnji teden se je zgodil še zadnji dogodek v tej politični žaloigri. Dosedanjega predsednika republike Boruta Pahorja, ki se je izkazal s svojo politično širino, odprtostjo, prizadevanjem za spravo in iskanjem konsenza v družbi, je na mestu predsednika republike nasledila Nataša Pirc Musar. Predsednica, ki ima na svojih ramenih težak tranzicijsko-tajkunski nahrbtnik in je za Delo že odkrito zatrdila, da »predsednica ne sme biti samo pismonoša med državnim zborom in uradnim listom«. In dodala: »V zakonu o ustavnem sodišču je umanjkalo določilo, ki bi predsednici dalo pooblastilo, da na ustavno sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti in posledično tudi predlog za začasno zadržanje predpisa.« Skratka, že sedaj je jasno, da si želi več pooblastil, kot ji jih daje slovenska ustava, kar pomeni, da bo njeno delovanje konfliktno, saj bo hitro prišla v navzkrižje interesov z arogantnim in egocentričnim predsednikom vlade Robertom Golobom, ki si domišlja, da je zasedel najvišjo izvršilno funkcijo v državi po svoji zaslugi.
Je pa na tem mestu vredno opozoriti na novo knjigo naše založbe Nova obzorja z naslovom Forum São Paulo in kulturna vojna. Knjiga venezuelskega intelektualca in disidenta Alejandra Peñe Escluse odlično pomaga razumeti, zakaj je levica na pohodu v Latinski Ameriki in zakaj tudi v številnih državah drugje po svetu, tudi pri nas, čeprav je komunizem in s tem tudi socializem doživel polom ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja. V prvi vrsti zaradi kulturne hegemonije, ki jo je prvi ideološko utemeljil italijanski levičarski politik in ideolog Antonio Gramsci (1891–1937).
Po njegovi zamisli in zamislih predstavnikov t. i. Frankfurtske šole je treba najprej zavzeti institucije, ki oblikujejo vrednotni sistem človeka, nato pa prek njih z metodo kulturnega marksizma čim bolj razvrednotiti družino, narod, vero, zasebno šolstvo in deloma tudi zasebno lastnino. Ali kot je zapisal nekdanji premier, predsednik SDS in eden redkih slovenskih politikov, ki je sposoben strateških, globalnih razmislekov, Janez Janša v predgovoru k slovenski izdaji te knjige, kulturnemu marksizmu v Sloveniji po formalno demokratičnih spremembah ni bilo treba šele zavzemati ključnih institucij za oblikovanje javnega mnenja. »Le odstraniti je bilo treba tistih nekaj motečih elementov v njih. Uničiti Novo revijo, pregnati v tujino talentirane filmske režiserje, olastniniti medije, onemogočiti in diskreditirati kulturnike, ki imajo nemarksistične poglede na svet. Na tako obvladovane institucije je bilo preprosto priklopiti omrežja globalnega kulturnega marksizma, da so se lahko skupaj lotili diskreditacije in likvidacije temeljev slovenske kulture, identitete in družbe. Od tod valovi zaganjanja v ustavne temelje družinske politike, nedržavne oblike vzgoje in izobraževanja, napadi na vero in predvsem na Katoliško cerkev, osamosvojitev in simbole državnosti ter narodove samobitnosti, izločanje gospodarskih združenj iz oblikovanja politik pa vse do groženj gospodarstvenikom z bajoneti.«
Posledično je bolj logično, razumljivo, zakaj je tranzicijski levici v letošnjem letu spet uspelo prevzeti vse ključne funkcije v državi. Pri tem so tokrat pomembno vlogo odigrale tudi t. i. nevladne organizacije, ki jih izdatno financirajo različna ozadja in jih medijsko dobro pokrivajo dominantni slovenski levičarski mediji. Kot paravojska oziroma podaljšek levih političnih strank se predstavljajo kot predstavniki »zatiranih«, kot predstavniki različnih manjšinskih skupin znotraj družbe in po novem nadomeščajo nekdanji delavski razred oziroma »proletariat«, o katerem je sredi 19. stoletja veliko pisal Karl Marx. NVO so postali udarna pest levice …
Seveda pa tradicionalnega evropskega vrednotnega sistema, ki temelji na grški in rimski civilizaciji ter judovsko-krščanskih koreninah, ne uničuje samo kulturni marksizem, ampak tudi ideologija multikulturalizma, politični islam, sodobna potrošniška družba in še bi lahko naštevali. Zato je pomembno, da se zavedamo svojih slovenskih in evropskih korenin, svojih vrednot ter jih po potrebi tudi branimo in ubranimo. S tem branimo tudi evropski sistem nacionalnih držav, ki je na udaru globalizma, za katerega so meje nacionalnih držav moteče. Dodatna nesreča za Evropo v tem trenutku je še ruska agresija na Ukrajino. Medtem ko se Evropejci, ki imamo že itak katastrofalno nizko rodnost, med seboj na veliko pobijamo, na staro celino še naprej prihajajo ljudje iz Afrike in Azije, ki sem niti kulturno niti civilizacijsko ne sodijo. Le redki pa se dobro vključijo v našo družbo.
P. S. V imenu uredništva Demokracije in v svojem imenu vam želim lepe praznike in vse dobro v letu 2023! Srečno!
