Piše: Dr. Tomaž Kladnik, zgodovinar in publicist
V zadnjem delu nadaljujemo pregled ključnih spopadov v vojni za obrambo Republike Slovenije konec junija in v začetku julija 1991, ki so pripeljali do zmage slovenskih oboroženih sil v vojni za Slovenijo.
Zahodnoštajerska pokrajina TO
Zahodnoštajerska pokrajina je obsegala območje petnajstih občin od slovensko-avstrijske meje na severu, dolge 138 kilometrov, do meje s Hrvaško na vzhodu, dolge 60 kilometrov. Gre za geografsko členovit prostor nižinskega, predalpskega in alpskega sveta, kar je v večjem delu pokrajine omejevalno vplivalo na komunikacijske poti. 4. oktobra 1990 je bil za poveljnika Zahodnoštajerske pokrajine TO RS in 8. PŠTO imenovan brigadir Viktor Krajnc.
V okviru 8. PŠTO je delovalo še pet območnih štabov, in sicer: Žalec, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice, Trbovlje in Velenje. Maja 1991 so pospešili usklajevanje organizacijskih priprav, preskrbe, zavarovanja in mogočega bojnega delovanja. Naloge štabov so bile, da v sodelovanju z organi za notranje zadeve, civilno obrambo in prebivalstvom organizirajo aktivno obrambo smeri: Krapina–Šmarje–Celje–Trojane in Bjelovar–Krško–Radeče–Litija–Ljubljana.
Poleg tega naj bi blokirali sile JA v vojašnicah, pri čemer je bila pomembna tudi vloga civilne obrambe, varovali mejo z Avstrijo in s Hrvaško ter imeli v pripravljenosti sile za intervencijo in bojno posredovanje v Vzhodnoštajerski pokrajini.
Bojni spopad Holmec
V bojnem spopadu za mejni prehod Holmec je sodelovalo 233 pripadnikov TO RS, 18 aktivnih in 31 rezervnih pripadnikov milice, devet voznikov reševalnih vozil, dve zdravnici in sedem medicinskih sester.
Območje spopada na Holmcu je bilo zaradi naravnih geografskih značilnosti v prid JA. Mejni prehod je bil v dolini, stražnica pa v neposredni bližini, a nekaj deset metrov više. Prav ta dominantna točka je pripadnikom JA omogočala dober pregled nad dolino oziroma objekti milice na mejnem prehodu.
V stražnici Holmec je bilo 25. junija 1991 62 pripadnikov JA, od teh 2 častnika, 2 podčastnika in 58 vojakov. Spopad je bil tako rekoč neizbežen. Pripadniki slovenske milice so 26. junija 1991 ob 7.30 na mejnem prehodu dvignili slovensko zastavo.
Odziv pripadnikov JA je bil, da so polno oboroženi zavzeli položaje v okolici stražnice, saj je bil namen zveznih oblasti zavzeti mejni prehod Holmec, kar naj bi storili pripadniki zvezne milice ob podpori posadke JA v stražnici. Da bi obranili svoje položaje, so slovenske sile oblikovale štiri udarne skupine, katerih naloge so bile podrobno razdelane v podpori druga drugi s končnim ciljem prisiliti enoto JA k umiku v objekt in vdaji ter preprečevati prodor oziroma pomoč pripadnikov JA iz drugih stražnic.
Priprave so bile končane in ob 5.10 je sledil prvi rafal na IV. udarno skupino, potem pa še dva. Ta skupina je na desnem krilu, pod kmetijo Oven, padla v zasedo skupine pripadnikov JA iz stražnice Sonjak. Poveljnik voda 115. protidiverzantske čete TO Mihael Cerjak je o tem dejal: »… Približno 300 m pred karavlo smo padli v zasedo, vendar nismo takoj odgovorili z ognjem. Vojaka, ki je začel streljati, smo nagovarjali k vdaji, vendar tega ni hotel storiti. Nato prideta še dva in mi smo odprli ogenj, pri čemer sta bila komandir patrulje in en vojak ranjena, tretji pa se je vdal.«
Ob 5.20 sta sledila še dva rafalna in en posamični strel na III. udarno skupino. Ob 5.30 pa je JA z vsem razpoložljivim orožjem začela napad na mejni prehod Holmec. Čez nekaj minut je sledilo streljanje iz netrzajnega topa, katerega izstrelki so poškodovali ostrešje stavbe carinikov na mejnem prehodu, pri čemer je bil hudo ranjen poveljnik mejnega prehoda, laže poškodovan pa en miličnik.
Ob 5.45 je na streljanje odgovorila TO. Spopad je trajal do 7.10, ko so prekinili ogenj zaradi oskrbovanja ranjenih. Poveljniku stražnice so posredovali tudi poziv k vdaji, pa ga je zavrnil, saj je od poveljnika obmejnega bataljona dobil obvestilo o prihajajoči pomoči.
V času premirja so se enote TO pripravile na drugi del napada z začetkom ob 8.05. Udarne skupine so dopolnili s strelivom in skupine za ognjeno podporo prerazporedili na nove položaje, pri tem pa prejeli obvestilo, da JA pripravlja helikopterski desant za pomoč enoti na Holmcu. JA je ob 8.04 znova začela bojno delovati na slovenske enote, ki so že obkolile območje, spodbujena z novico o pomoči, ki naj bi prihajala v obliki dodatnih sto vojakov iz oklepne motorizirane kolone, ki je prodirala proti Dravogradu.
Obstreljevanje mejnega prehoda je terjalo tudi prve žrtve na slovenski strani – dva mrtva in enega ranjenega miličnika. Ob 8.26 so znova ustavili bojno delovanje, oskrbeli ranjene in odpeljali ubite na obeh straneh. Ob 9.55 so pripadniki JA vnovič sprožili strel iz netrzajnega topa. Na objekt mejnega prehoda so izstrelili zažigalno granato in stavba je zagorela.
Miličniki so se znašli v brezizhodnem položaju, pripadniki JA so streljali nanje, in ko so poveljstvo obvestili o dogajanju, so jim odgovorili: »Naše enote bodo z vso silo napadle poslopje stražnice, vi pa stecite pri zadnjem izhodu proti podvozu, ki že meji na Avstrijo.«
Koncentrični ogenj iz vsega razpoložljivega orožja so enote TO odprle ob 10.15. Umik policistov je uspel, ob 10.50 pa so se z vdajo prvih pripadnikov JA končali tudi spopadi med enotami TO in JA na Holmcu. Med pripadniki TO RS ni bilo smrtnih žrtev, ubita sta bila dva rezervna miličnika Željko Ernoič in Bojan Štumberger. Tudi vsi huje ranjeni so bili pripadniki milice, in sicer: Otokar Praper, Miran Ring in Maks Breznik. Na strani JA so bili trije mrtvi in pet ranjenih.
Vzpostavitev suverenosti
Čeprav je JA v Sloveniji še poskušala po premirju doseči prejšnje stanje, je v jugoslovanskem vojaškem in političnem vrhu že potekal strateški pogovor o prihodnjih korakih.
Vojaški vrh je načrtoval ponovitev napada na Slovenijo 18. julija, vendar se srbski politični vrh s tem ni strinjal. Odkrito se je zavzemal za to, da JA postane srbska vojska in brani le območja, na katerih živi srbsko prebivalstvo. Srbski del zveznega predsedstva je na seji 18. julija s sodelovanjem slovenskega člana predsedstva Janeza Drnovška s šestimi glasovi za, z enim vzdržanim in enim proti izglasoval sklep o umiku JA iz Slovenije.
Zadnji kontingenti JA naj bi se iz Slovenije umaknili prek Italije, vendar je Italija zaradi pritiska Slovenije in Hrvaške preklicala že izdano dovoljenje, 18. oktobra pa je bil sklenjen nov dogovor med delegacijo Republike Slovenije, ki jo je vodil Miran Bogataj, in ZSLO pod vodstvom admirala Ljubivoja Jokića, ki je določil, da se preostali pripadniki JA z osebno oborožitvijo in opremo umaknejo iz Slovenije najpozneje do 25. oktobra iz luke Koper. Zadnji so odšli 26. oktobra malo po polnoči na malteškem trajektu Venus. S tem je Slovenija prevzela polno suverenost nad svojim državnim ozemljem.
Vojna pa ni minila brez žrtev. Žrtve vojne so pripadniki oboroženih sil, ki so zaradi bojnih delovanj izločeni iz enot oboroženih sil. To so pripadniki oboroženih sil, ki so mrtvi, ranjeni in bolni ter brodolomci in vojni ujetniki, pa tudi civilno prebivalstvo, ki je prizadeto zaradi bojnega delovanja. Mednarodno vojno pravo jim nudi posebno zaščito, ki jo podrobno urejajo ženevske konvencije o zaščiti žrtev vojn iz leta 1949 in njihov dopolnilni protokol iz leta 1977.
Oblikovanje sodobnih oboroženih sil
Z odhodom zadnjega okupatorskega vojaka z ozemlja Slovenije se je začelo preoblikovanje TO iz vojnega v mirnodobno stanje ter iz rezervne v naborniško vojsko s profesionalnim jedrom.
Predsedstvo RS je 3. februarja 1992 sprejelo Splošni načrt organizacije, opremljanja in oboroževanja ter usposabljanja TO, na osnovi katerega je RŠTO izdelal projekt organizacije TO.
Predlagana struktura TO je temeljila na izkušnjah organiziranosti TO, izkušnjah, pridobljenih v vojni, upoštevala je značilnosti oboroženih sil sodobnih armad in v smislu priprav na oborožen spopad izhaja iz ocene, da bi bil v morebitnem napadu na državo Slovenijo napad voden po načelih zračno-kopenske bitke. Razmerje med manevrskim in prostorskim delom je bilo opredeljeno za 1:2, TO pa naj bi štela okrog 45.000 pripadnikov.
Sekretar za Ljudsko obrambo RS Janez Janša je ob tem izpostavil, da bo Slovenija pri graditvi koncepta obrambe izhajala iz takega, ki ustreza majhnim državam, saj množičnost ne more nadomestiti kakovosti, pri tem pa bo vzpostavila popolno suverenost Slovenije nad svojimi oboroženimi silami, pri čemer bodo korenito spremenili status vojakov in starešin.
Načrti dela na obrambnem področju pa so temeljili na: vodenju obrambne politike in nadzoru nad obrambnimi institucijami, ki so v pristojnosti demokratično izvoljenih organov oblasti Slovenije, ki odločajo tudi o zasnovi obrambnega sistema in njegovem financiranju; politični nevtralnosti oboroženih sil, ki se ne smejo vmešavati v politično odločanje in ne smejo služiti interesom ene stranke ali ideologije; služenju vojaškega roka prebivalcev Slovenije v Sloveniji; poveljevanju v slovenskem jeziku; ukinitvi vojaških sodišč; uveljavitvi pravice do ugovora vesti in civilnega služenja vojaškega roka.
Za temeljno opredelitev obrambe države se je izpostavila možnost vojaškega povezovanja v obrambnih pripravah in načrtovanju skupne obrambe, predvsem pa v skupnem vodenju obrambne vojne v primeru agresije na Slovenijo.
Ob tem so se v državi kresala različna stališča, da vojaško oziroma obrambno povezovanje države ni potrebno, saj se z razglasitvijo oborožene nevtralnosti zagotavlja spoštovanje ozemeljske celovitosti države, ter da se s primernim angažiranjem vseh možnih lastnih sil in s podporo mednarodnega javnega mnenja ter OZN lahko uspešno vodi dolgotrajna obrambna vojna kljub popolni zasedbi celotnega ozemlja.
Vendar je prevladalo mnenje, da je uspešna in učinkovita obramba države mogoča samo s tesnim povezovanjem s tedaj najmočnejšo obrambno zvezo – NATO ter da naj bo vojaško povezovanje in usklajevanje obrambnih načrtov podrejeno gospodarskemu in političnemu vključevanju države v sodobne integracijske procese.
