1.5 C
Ljubljana
petek, 19 aprila, 2024

Obračun s klerokatolibanskimi p… v medijih

Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)

Novi šef uprave RTVS Zvezdan Martić mi je ta teden očital, da lažem in da nedopustno posegam v zasebnost, ker sem pisal o rešilcu, ki je že spet bil na RTVS.

Vladni preiskovalci Nove24, Bojana Požarja in podobnih medijev pa so kot novinarja v parlamentu poslušali svojega političnega aktivista Domna Saviča, ki meni, da oglaševalci ne bi smeli namenjati denarja medijem, ki niso pod nadzorom levice. Kar je večina. V preteklosti je zaslovel kot borec proti klerotalibanskim pičkam. Tako:

Je pa tudi velik borec proti nazorsko desnim medijem, ki jih je v državi le za vzorec. Kar kaže, da nismo demokratična in pluralna država, vsaj ne, ko gre za medije. Kot zastopnik levih strank je iz programskega sveta RTVS Savič leta 2017 odstopil, ko levici ni uspelo odstaviti direktorice TVS Ljerke Bizilj, ker ta ni bila pripravljena sodelovati v političnem odstavljanju odgovorne urednice TVS Jadranke Rebernik. Stric od Rebernikove je bil v preteklosti veleposlanik v Vatikanu, pa tudi šef vatikanske knjižnice. Mož, ki je številnim odpiral vrata. Rebernikovo pa je pozneje generalni direktor Igor Kadunc uspel odstaviti, a je po tem, ko je odletel še Kadunc, spet prišla na vrh uredništva. A ne za dolgo. Po zadnjih volitvah, ko so vladajoči izvedli doslej največjo čistko na RTVS sploh, je spet odletela. Drugič je niso odstavili, morala je odstopiti.

Te čistke direktorjev in urednikov v medijih kažejo, kako debela je laž o svobodi in neodvisnosti medijev pri nas.

Z očitkom, da bi naj z lažnimi zapisi neupravičeno izpostavljal zdravstveno stanje zaposlenih, tudi tistih, ki niso javna osebnost, kar na RTVS najostreje obsojajo, se je Martić odzval na zgodbo o najnovejšem rešilcu, ko je na cesto ravno metal petnajst novinarjev, med njimi tudi odgovornega urednika Rajka Geriča. Po pojasnilih novinarjev iz RTVS, ki sem jih objavil, rešilec tokrat ni prišel po kakšnega od novinarjev, ki jih odpuščajo ali degradirajo, ker “ni naš”. Zvilo je nekdanjo odgovorno urednico Manico Janežič Ambrožič, ki pa je niso odpeljali na urgenco, ki je nedaleč stran. Po pregledu se je, ker se je počutila bolje, vrnila v pisarno. Martič pa se je name, kot kaže vsebina odziva, najbolj razhudil, ker sem razkril, da je bila med tistimi, ki so že lani lezli skupaj tudi pooblaščenka za mobing Ines Smerke, ki po mnenju Martiča ni javna oseba na RTVS. Kot smo novinarji in uredniki. Pa direktorji.

Sam imam kar nekaj izkušenj s stiskami in težavami v uredništvih. Na Delu sem doživel, da je novinarka zlezla skupaj po nekoliko ostrejšem pogovoru z enim od urednikov in je prišel rešilec. Bil je šok za vse v kolektivu. Tudi zame, ker kot urednik tudi nisem vedno uglajen. Doživel pa sem na Delu tudi množična odpuščanja novinarjev in hude stiske in obup tistih, ki so nenadoma ostali brez službe. Po enem od velikih valov odpuščanj, ko je Delo prevzel Kolektor Stojana Petriča, se je zgodil še manjši, ko so v pisarno, kjer te obvestijo, da si odpuščen zaradi poslovnih razlogov, povabili tudi mene. Pa takoj za menoj še Sonjo Merljak Zdovc, ki se je izkazala kot urednica Časorisa. In mi je, ko sem bil nenadoma brez dela, pomagala z nasveti, kako narediti svoj medij. Za kar sem ji še vedno hvaležen.

Je pa gotovo dobro, da se je Martić z demantijem končno le odzval na opozorilo, ki sem ga objavil že pred tremi meseci, da je ob novinarjih Valentini Plaskan in Nejcu Krevsu na TVS kolapsirala še Smerketova. Za katero zdaj Martić trdi, da ni javna oseba in kjer bi naj razloge za zdravstvene težave napak opisal. V resnici nisem. Nič ne vem, kakšne zdravstvene težave bi naj imela in nisem pisal o tem. Sem pa opozoril, da naj bi nanjo pred tremi meseci, ko sem za dogajanje neuradno izvedel od novinarjev, Martić pritiskal, da bi pripravila ugotovitve v enem od primerov. Martiću pa s tem, ko je kolapsirala, Smerketova ni ugodila. Po neuradnih informacijah bi Martićeve zahteve lahko bile povezane tudi z odgovorno urednico Jadranko Rebernik, ker se je Rebernikove takrat pač poskušal znebit. Levičarski aktivisti na TVS so jo že prej, ko so stavkali za interese vladnih strank na RTVS, obtoževali mobinga, ker jim ni prepustila vodenja uredništva, da bi javnosti pošiljali svoja propagandna sporočila. K Rebernikovi, ker se jim kot izkušena urednica ni pustila izsiljevati, so prišli celo kriminalisti. Med protestniki, ki so vdrli v studio med poročili, je bil tudi Martić. Če bi Martić, kar zdaj zanika, res poskušal vplivati na pooblaščenko za mobing, da bi dosegel diskreditacijo Rebernikove, bi s tem grobo zlorabo položaja predsednika uprave RTVS. Zdaj pravi še, da o tem ne bi smel pisati, ker je zdravje zasebna stvar.

Tu se z Martićem tudi ne strinjam. Če imamo celo serijo posredovanj rešilcev na TVS, je to vredno pozornosti. In prav je, da to pojasnijo. Če ima težave celo pooblaščena oseba za mobing, ki bi morala preverjati, ali ne gre za posledice nedopustnih pritiskov raznih Martićev, pa je stvar že komične narave. Razlog, za kaj se je Martić po nekaj mesecih le odzval, pa je verjetno tudi v tem, ker je zgodba, da je po novem letu pred TVS spet prišel rešilec, imela 155.000 ogledov. Kar zgodbe njihovega MMC redko. Pa čeprav imajo tam denar in množico zaposlenih.

Ob Martiču pa ima tudi vlada z mediji in zaupanjem ljudi resne težave in zaradi tega poskušajo vlogo medijev prevzeti sami. Ne zadoščajo jim v preteklosti pod mizo iz državnih podjetij financirani Necenzurirani, depolitizirani in tajkunsko obvladani, zdaj za “novinarsko delo” dodatno plačujejo kar zaposlene v vladi, ki so očitno edini še zanesljivi, da ne bo spet težav.

A ta dodaten denar za vladne uslužbence ne bo odpravil težav. Celo dodatne povzroča, ker ga imajo preveč, kot nam pokažeta zadnji dve veliki aferi v celi seriji hudih zadnje čase. Tudi škandal Emilije Stojmenove Duh, ki ji je koalicija ustanovila posebno ministrstvo za nakup 13.000 rabljenih prenosnikov brez operacijskih sistemov, ki jih je uspela doslej razdeliti 39, zlobni mediji pa so razkrili, da je preostalih 12.961 uspehov v skladišču, ker ministrica in vlada ne vesta, kako jih razdeliti med sto tisoče tistih, ki si jih na vso moč želijo. To je težko delo. Najprej kupijo, potem pa začnejo razmišljati, kako zdaj to deliti ljudem.

Na enako politično inovativnost kaže tudi 7,7 milijona, ki jih je vlada pred novim letom bliskovito nakazala poslovnežu iz primorske rahlo sumljivega slovesa Sebastjanu Vežnaverju za razpadajočo poslovno stavbo v Ljubljani, ki jo je štiri leta prej kupil za 1,7 milijona. V Tarči TVS smo ta teden lahko poslušali, da je problem tega nakupa visoka provizija, ki bi jo naj za sanjski posel s pravosodnim ministrstvom od Vežnaverja dobila odvetnica Nina Zidar Klemenčič. Po miru in nasmešku pred kamerami, si je odvetnica zaslužila vsak cent. Novinarji pa presenetljivo niso omenjali, da je nekoč zastopala Janeza Janšo. Najbrž zaradi tega, ker bi potem morali povedati še, da je sodelovanje Janša prekinil, ker je njen soprog Goran Klemenčič zlorabil vodenje KPK, da je sprožil padec njegove vlade in na oblast spravil Alenko Bratušek, ko je objavil obtožbe o domnevnem okoriščanju Janše in Zorana Jankovića, s katerimi ju ni seznanil in jima omogočil, da bi odgovorila, kar je od KPK zahteval zakon. Mudilo se mu je. To je ugotovilo sodišče.

Prva večja poteza Bratuškove po prevzemu oblasti je bila, da je s pol milijarde evrov pokrila velikanske luknje tajkunskih zasebnih bank levice: Probanke in Factor Banke. Te podrobnosti so pomembne, ker je Klemenčič pozneje postal še pravosodni minister v vladi Mira Cerarja. Za to ministrstvo pa zdaj mediji, in to celo Golobovi Necenzurirani, trdijo, da je s sanjskim nakupom zagotovilo prevelike koristi Nini Zidar Klemenčič. Menda milijon evrov.

Glavni problem tega nakupa seveda ni plačilo odvetnici Nini Zidar Klemenčič. In glavni problem niso niti uradniki, ki jih vlada zdaj razglaša za krivce, ker so delali, kar so ministrica in premier od njih zahtevali. Pravi problem je, zakaj so to stavbo sploh kupili. Kot pri prenosnikih. Neuporabna je. Nujno jo bo obnoviti. Načrtov za to pa nimajo, ker se s sodstvom o tem niso usklajevali in dogovarjali. Iz vrhovnega sodišča so čisto uradno sporočili, da o teh nakupih, ki bi naj bili zanje, nič ne vedo in da jih v to nakupovanje vlada ni vključila.

Če bo to šlo tako naprej, jih lahko reši s čudežem le še Vatikan, proti kateremu pa se borijo z Domni Saviči.

Obisk premierja Goloba v Vatikanu pri papežu. Foto: KPV

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine