Piše: Gašper Blažič
Tako kot vsa prejšnja leta tudi letošnji praznik Marijinega vnebovzetja ni minil brez pomembnih sporočil za družbo, ki jih sporočajo naši škofje. In tudi tokrat so se dotikali aktualnih tem.
Marsikdo se še danes sprašuje, zakaj je ravno veliki šmaren, kot ljudsko poimenujemo praznik Marijinega vnebovzetja, tako »privlačen« za nagovore o aktualnih družbenih vprašanjih. Morda se ključ skriva v božji besedi za ta praznik, namreč na odlomek iz Knjige razodetja, kjer se poleg podobe Marije pojavlja tudi podoba zla: ognjeno rdeč zmaj.
Kakšen odnos imamo do živih in umrlih?
Osrednji dogodek praznika so kajpak romarski shodi, še posebej na Brezjah, torej slovenskem narodnem svetišču, kjer je nadškof Stanislav Zore v nagovoru povedal tudi nekaj grenkih resnic o slovenski družbeni resničnosti. Tako se je dotaknil tudi vsiljevanja evtanazije ter zaviranja dostojnega pokopa žrtev komunističnega nasilja: »Človekovo telo ima neodtujljivo dostojanstvo. Ne samo njegovo živo telo, tudi človekovo mrtvo telo ohranja svoje dostojanstvo. Zato nas pretrese, ko žal še vedno slišimo govoriti o kosteh, o premetavanju kosti, ko gre za prizadevanje za spoštljiv in dostojen pokop tistih, ki čakajo pokopa v kostnici v Škofji Loki, in še toliki drugih, ki še vedno čakajo, da bodo smeli pustiti za seboj kraška brezna in rudniške jaške ter najti grob v posvečeni zemlji. Kot sem že rekel, to ponovno ponavljam, dostojen pokop pomeni, da jim vrnemo in priznamo tisto dostojanstvo, poštenje in ljubezen do domovine, ki so jim bili zanikani zaradi opravičevanja zločina, ki se je nad njimi zgodil.«
Kot je še dejal, se moramo kristjani globoko zamisliti nad smerjo, v katero nas vodi del naše tako imenovane »napredne in človekoljubne« družbe. »Zakon, ki so ga leporečno zavili v pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, je bil sprejet v parlamentu in s tem se je parlament oziroma del tega zakonodajnega telesa odpovedal varovanju življenja in skrbi za najbolj ogrožene ljudi med nami, kakor določa naša ustava, in postal zagovornik smrti; namesto da bi ljudi v potrebi in stiski objeli ter jim podarjali čas in bližino, jim bomo dali vrv, s katero bodo končali življenje. Vse to zaradi tega, ker se nam tako zelo smilijo, da bežimo od njih.«
Za več podpore življenju
»Doživljamo težke čase. Svet vodijo ljudje s temnim srcem in zlohotnim umom. Njihove besede so laž, smrt je njihova prijateljica. Obsedni so od zmaja in okuženi od sovraštva. Vedno nekaj naklepajo proti človeštvu. Nikoli ne mirujejo. Kot gobar, ki nabira gobe, in jih devlje v košaro, tako si nabirajo privržence, da jih spravljajo v datoteke, kjer jih imajo pod nadzorom. Pravičnost se je umaknila od njih, kot se umikajo zdravi pred okužbo,« pa je v Logu pri Vipavi v tamkajšnji Marijini cerkvi dejal koprski škof Peter Štumpf. Novomeški škof in predsednik SŠK Andrej Saje pa je na Zaplazu spomnil, da smo vsi poklicani, da v svojem okolju krepimo kulturo življenja: z besedo, s pričevanjem, z bližino do vsakega, zlasti do najranljivejših. »Uzakonjen samomor s pomočjo ustvarja nevarno družbeno klimo in spreminja vrednotenje človeškega življenja. Občutek odvečnosti lahko vodi nekoga do tega, da možnost samousmrtitve lahko doživlja celo kot dolžnost. Cerkev svari pred kulturo, ki človeka ocenjuje po njegovi uporabnosti, in poziva h kulturi solidarnosti, bližine in sočutja. Odgovor na trpljenje, ki je sestavni del človeškega življenja, ni pospešena smrt, ampak več podpore življenju. Strah pred bolečino je razumljiv, vendar odgovor na trpljenje ni uzakonjena smrt, temveč okrepitev družbene skrbi za ranljive. Namesto samomora s pomočjo potrebujemo nadaljnjo sistemsko krepitev paliativne oskrbe in medčloveško bližino, ki vključuje sočutje,« je dejal. In dodal: »Sprejemajmo življenje kot Božji dar, ne ko osebno lastnino. Ne pustimo starejših samih. Mladim rodovom pomagajmo, da bodo sprejemali starejše in da se o smrti ne bodo bali pogovarjati. Smrt ni pravica, ampak prehod v novo življenje. V tem trenutku človek ne potrebuje pospešitve konca, temveč sistemsko zdravstveno podporo in bližino sočloveka. Hvala vsem zdravstvenim delavcem in drugim službam, duhovnikom redovnicam in redovnikom, družinam in posameznikom, ki skrbite za bolne, starejše in pomoči potrebne, jim stojite ob strani in jim lajšate trpljenje ter jim prinašate upanje.«
Evtanazija sodi h »kulturi odmetavanja«
Na nevarnosti, ki jih prinaša legalizirana evtanazija, je opozoril tudi mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je spomnil, da je bil tudi pokojni papež Frančišek zelo jasen glede pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ko pravi: to ni skrb za težko bolne in umirajoče, je pomanjkanje ljubezni in izraz kulture, ki jo je on imenoval »kultura odmetavanja«. Zavzemal pa se je za paliativno oskrbo, ki jo je tudi sam bil deležen na koncu življenja. Imenuje jo »pristna oblika sočutja«, ker odgovarja na telesno, čustveno, duševno in duhovno trpljenje in potrjuje človekovo dostojanstvo. »Ko družba izgubi spoštovanje do življenja, to prizadene oba konca: starejše in bolne odpravi, ker so breme otrokom, nerojene pa, ker so breme staršem. S tem izbriše svojo preteklost in svojo prihodnost. Taka družba nima več ne preteklosti in ne prihodnosti. Zato sprejmimo prihodnost, ki se rojeva, z veseljem, ter se učimo iz izkušenj preteklosti, ki nam jih posredujejo starejši,« je dejal nadškof Cvikl na Ptujski gori.
Tudi celjski škof Maksimilijan Matjaž je na predvečer praznika v župniji Tinsko spomnil na vrednote življenja: »Marije ni skrbelo zase, ampak je stopila iz sebe, zato je lahko Bog v njej in po njej storil velike reči. Naj tudi nam izprosi poguma in vere v njenega Sina, ki nas je s svojim trpljenjem in vstajenjem osvobodil strahu pred trpljenjem in smrtjo. Prepričani smo, da Slovenci in Slovenke ne potrebujemo »pomoči pri samomoru«, temveč pomoč, da bi zmogli vedno prepoznati dostojanstvo življenja. Pustimo Bogu, ki daje življenje, da ostaja varuh življenja! Vladajoči lahko pri tem samo pomagajo z zagotavljanjem ustrezne oskrbe, vsak izmed nas pa lahko z ljubečo pozornostjo do bolnih in ostarelih po Marijinem zgledu naredi največ za lajšanje njihovega strahu in bolečine.«
