Piše: dr. Damjan Prelovšek
Ob raznarodovalni politiki vladajočih levičarjev postaja vse bolj žgoče vprašanje slovenske identitete. Pri ohranjanju tradicionalnih vrednot igra kultura pomembno vlogo. Njen pojem je širok in sega na različna področja človekovega ustvarjanja. V Sloveniji je na prvem mestu razumljivo pisana beseda, s katero smo skozi stoletja ohranjali svojo samobitnost. Ne nazadnje smo zato izbrali smrtni datum Franceta Prešerna za naš največji kulturni praznik, čeprav bi bilo primerneje slaviti dan, ko se je veliki pesnik rodil.
Posluh imamo tudi za glasbo, gledališče, balet, film, likovno umetnost in še marsikaj, precej manj pa cenimo to, kar razumemo pod pojmom stavbna dediščina. Že sama oznaka dediščina je kontroverzna. Ni nujno, da smo podedovanega tudi veseli, saj nam lahko povzroča dodatne skrbi in drago vzdrževanje. Celo v delu slovenskih intelektualcev je mnogo takih, ki brez slabe vesti hodijo mimo razvalin naših gradov in cerkva in tega niti ne opazijo. Beremo klasično in moderno literaturo, poslušamo glasbo, spremljamo gledališko dejavnost, filmski industriji namenjamo čezmerna sredstva, do kulturnih spomenikov, ki se podirajo pred našimi očmi, pa smo brezbrižni, kot da so moteči nebodijihtreba našega kulturnega samozadovoljstva. Stanje po Sloveniji je v tem pogledu katastrofalno, varovanje spomenikov pa še zdaleč ni primerljivo z odnosom, kakršnega imajo do te problematike naši sosedje. Korenine zla segajo v čas druge svetovne vojne, ko so partizani v slovenskih gradovih in cerkvah videli le simbol tujega izkoriščevalskega klerofašizma. Nerazumljivo pa je, da se negativen odnos do kulturnih spomenikov prikrito ohranja vse do današnjega časa. Ne da bi se prav zavedali načrtnega ideološkega zavajanja, ki so nam ga vcepili v šolah in ga nosimo globoko v možganih, še vedno ne razumemo, da nam razkošnih dvorcev in cerkva niso gradili le sovražniki delovnega ljudstva, ki so živeli od proletarskih žuljev, temveč so bila to skozi stoletja središča naše izobrazbe in omike. Kulturni spomeniki so najvidnejši dosežek slovenske ustvarjalnosti, ki je neposredno vezan na naš življenjski prostor med Jadranskim morjem in Alpami. Brez njih bi ne imeli svoje fizične domovine. Tako že vse od konca vojne naše spomeniško varstvo životari ob kadrovski in finančni podhranjenosti. Doslej še nismo doživeli celovitega pregleda stanja na tem področju, ki bi omogočil načrtno sanacijo najpomembnejših arhitekturnih spomenikov. Imamo sicer zasilno kvalifikacijo umetnostnega inventarja, ki pa ostaja le mrtva črka na papirju. Spomeniška služba deluje po načelu naključnosti. Kjer je pač denar, se popravi to in ono, drugo pa ne glede na dejanski pomen veselo propada naprej. Marsikdaj so varstveni posegi tudi s strokovnega stališča zelo vprašljivi, če ne gre le za skozi okno vrženi denar (nova streha nad samostansko cerkvijo v Žičah). V zadnjem času se je kar nekaj državnih socialnih in upravnih ustanov izselilo iz gradov, ne da bi odgovorni razmislili o njihovem novem namenu. S tem so jih dejansko obsodili na počasno hiranje in zanesljiv propad. Minili so časi, ko je France Stele po prvi svetovni vojni vzpostavil moderno spomeniškovarstveno službo, za njim pa so v novih manj ugodnih razmerah njegovo delo nadaljevali Nace Šumi, Sergej Vrišer, Marjan Zadnikar, Ivan Stopar, Jože Curk in še nekateri, ki so si upali plavati proti političnemu toku naše kulturne brezbrižnosti. Danes ni več strokovne avtoritete, ki bi ji lahko zaupali, spomeniško varstvo pa je padlo na dno lestvice splošnega ugleda. Lep primer predstavljajo zapleti okoli prenove nekdanjega servitskega samostana v Kopru za potrebe primorske univerze. V zadevo je vključenih več državnih služb, od spomeniškega varstva, restavratorjev do arheologov, ki si vzajemno blokirajo delo in dvigujejo predračune v nebeške višave. Podobno se dogaja z ljubljanskimi Križankami, kjer se za pristojnost prerekata država in mesto, nujno popravilo poškodovanih fasad pa stoji ne glede na to, da je festivalska sezona pred vrati. Marsikaj, kar je bilo nekoč z velikimi sredstvi obnovljenega, zapuščeno sameva, pogosto pa obnova sploh ni prišla dlje kot do polovice in nekateri kulturnozgodovinsko pomembni gradovi ostajajo še naprej nepristopni za obiskovalce. Glede na to, da lahko na prste ene roke preštejemo vse tiste objekte, ki niso bili izropani ali požgani, je velik problem, s čim naj prazne devastirane prostore sploh opremimo.
Da so kulturni spomeniki pri nas zadnje, kar bi koga zanimalo, kaže tudi njihovo zajetno obdavčenje s prispevkom za mestno zemljišče. Drugje po civilizirani Evropi lastnikom pri vzdrževanju finančno pomagajo, v našem glavnem mestu pa imamo s srbskega podeželja priseljenega župana, ki pozna le denar in vsakršno obnovo kulturnih spomenikov celo učinkovito destimulira.
