Piše: Milan Gregorič, ekonomist, kulturnik in publicist
Odpor režimskih veljakov do poimenovanja planinske koče na Črni prsti in ulice v Novi Gorici po tigrovcu Zorku Jelinčiču, vključno s postavitvijo njegovega spomenika.
Na spletni strani Društva TIGR Primorske (5. 8. 2025) sem v slavnostnem nagovoru Dušana Jelinčiča pri planinski koči na Črni prsti ob 60. obletnici smrti očeta Zorka Jelinčiča zasledil nekaj naslednjih misli oz. stavkov. Poimenovanju planinske koče po Zorku Jelinčiču so se upirali režimski predstavniki, »zato je bila koča poimenovana po Jelinčiču šele leta 2000«. Prav tako so se upirali tudi poimenovanju ulice po njem v Novi Gorici in postavitvi doprsnega kipa. Po mnenju Jelinčiča »so bili razlogi za ta odpor zaviti v birokratski žargon, v bistvu pa, ker ni bil komunist in torej režimski človek …« Tedanji režim ni gledal naklonjeno na TIGR, saj bi mu, če bi ga priznal, vzel primat pri uporu proti fašizmu in nacizmu.
Pri odporu partijskega vodstva do Tigra pa ni šlo samo za razloge, ki jih zgoraj navaja Jelinčič, ampak za veliko, veliko hujše stvari. Preživeli tigrovci so poldrugo desetletje zaman prosjačili borčevsko organizacijo (ZB), da bi znotraj nje ustanovili svojo veteransko organizacijo z namenom rehabilitacije Tigra, preučitve njegove zgodovine in izenačitve socialnega statusa tigrovcev s statusom borcev NOB, ker tigrovci, ki niso šli v partizane, niso uživali nobenih socialnih ugodnosti. Leta 1958 so poskušali to doseči prek izvoljenih predstavnikov skupščine SR Slovenije, a jih je CK ZKS zavrnil z naslednjimi ogabnimi pljunki (Primorski rodoljub, št. 5/2001): »Tigr ni bil nobeno napredno gibanje, čeprav je bil usmerjen proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa, »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher) in »naj te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). To se je tudi dogajalo, kot so to dokazali številni seznami povojnih zasliševanj tigrovcev, ki jih je odkrila v arhivih Udbe in objavila v svoji knjigi Partija in tigrovci Tatjana Rejec (Slovenska matica, Ljubljana 1995).
Nezaslišane nesramnosti udbovcev
O tem je govoril tudi preživeli tigrovec, učitelj Anton Rutar, rekoč (zbornik Karlo Kocjančič, Življenje in delo, Mladika, Trst 2008): »Pobudo (za ustanovitev tigrovske veteranske organizacije namreč, op. avt. ) smo sprožili po uradni poti, po izvoljenem delegatu republiške skupščine, a nas je nestrpen in samozaljubljen partijski vrh odklonil in nad nami uvedel preiskavo Udbe, da nas zasliši. Posledice smo trpeli še leta in leta s prezgodnjimi upokojitvami, z nizkimi pokojninami, z zelo neprijetnim opazovanjem in spremljanjem ter predvsem z molkom (o Tigru namreč, op. avt.) … K Rejcu, Jelinčiču in meni so poslali špiclje ali pa so to povzročali kar znotraj družine, preko žena, sinov, ki so poročali, kaj delamo, govorimo, beremo … In sedaj nam bodo ti udbovci odkrivali spomenike? S kakšno moralno pravico so počenjali te nezaslišane nesramnosti nam, protifašistom, borcem za Slovenijo. To je proti vsem človeškim normam in morali. Ali jih ni sram? Postaviti bi jih morali pred sodišče!«
Veriga zločinov nad tigrovci
Veriga revolucionarnega nasilja in zločinov, storjenih nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi, je dolga.
In to še ni vse. Po pol stoletja molka v prejšnjem režimu je z demokratizacijo izbruhnila na dan tudi bridka resnica o pravi verigi nasilja in zločinov, ki jih je nad tigrovci in drugimi primorskimi domoljubi izvršilo partijsko vodstvo. Naj se pri tem najprej opravičim vsem preprostim partizanom in komunistom, ki so verjeli v svoje ideale in se pogumno bojevali proti okupatorju ter niso vedeli, kaj jim za njihovim hrbtom naklepa in počne partijsko vodstvo NOB. Moja kritika ne leti nanje, ampak na takratno partijsko vodstvo, ki je sicer zaslužno za uspešen narodnoosvobodilni boj, a se je hkrati vpisalo v zgodovino s svojimi grozljivimi zločini in z njimi omadeževalo tudi NOB. Naj naštejem le nekaj najbolj znanih primerov. V že navedeni knjigi Tatjane Rejec smo lahko prebrali izčrpne in prepričljive dokaze o zahrbtni in zagonetni likvidaciji treh vodilnih tigrovcev, in sicer Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika, kar ni uspelo niti fašistom. Nisem še nikjer zasledil, da bi kdo verodostojno spodbil navedene dokaze. V knjigi so tudi podatki o dolgoletnem mrcvarjenju Alberta Rejca, soustanovitelja Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, ki so ga nenehno zasliševali in vlačili po zaporih.
Povojne ugrabitve in umori
Znane so povojne ugrabitve in umori tigrovca Franca Pelicona leta 1949 (Svobodna misel, 14. 8. 2007) pa primorskega domoljuba, liberalca dr. Andreja Uršiča leta 1947 in za njim še Ferda Kalina (Slovenec, 24. 4. 1997) ter vodilnega tigrovca Zorka Ščuke leta 1945 (Delo, 8. 8. 2015). Prav tako je bil razgaljen zahrbtni umor priljubljenega domoljuba, književnika in politika, krščanskega socialca dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 (Martin Brecelj, Anatomija nekega zločina, Mladika, Trst 2016).
Danilo Zelen in Janko Premrl Vojko
V oddaji Pričevalci smo pred časom izvedeli najprej podatek, da je tigrovce na Mali gori nad Ribnico izdal komunist Filip Tekavec, kar se je končalo s smrtjo Danila Zelena, vojaškega vodje Tigra. Zatem pa še pretresljivo novico, da je bil žrtev revolucionarnega terorja celo Janko Premrl Vojko, ikona primorskega protifašistične odpora, ob čemer je primorska javnost dobesedno obnemela. K temu je treba dodati še zahrbtno umorjene primorske padalce, ki so jih zavezniki spustili na osvobojeno ozemlje za vzdrževanje zveze med partizanskim gibanjem in zavezniško vojsko in so bili tudi neke vrste tigrovci. Od 27 padalcev so namreč dva ubili četniki, štirje so padli v boju z okupatorjem, dvanajst pa jih je »vzela noč«, in to pretežno po vojni. Pod udar revolucionarnega terorja so padli tudi čedermaci in bogoslovci, saj jih je bilo med vojno in po njej zahrbtno ugrabljenih in umorjenih najmanj sedemnajst, dvajset pa so jih stlačili v slovenske gulage in zapore, kjer so skupaj prebili 82 let, česar z njimi niso počeli niti fašisti.
Množične čistke
Znane so tudi množične čistke, ki jih je vodstvo partije izvajalo na Tržaškem in Goriškem ob prihodu jugoslovanske armade leta 1945. Prava orgija zahrbtnih ugrabitev in umorov torej, ki je dosegla vrhunec v stotinah grozljivih morišč po vsej Sloveniji. A so se ponižane kosti desetletja po demokratizaciji prebile ven skozi enajst betonskih prekatov Hude jame, razmetale nad seboj na stotine ton zminiranega kamenja v breznu pod Macesnovo gorico, se dvignile iz brezna in odšle v Bruselj po svojo elementarno človeško pravico do groba in imena, ki jim jo je rdeča Slovenija odrekala tri četrt stoletja, in s tem osmešile Matjaža Nemca, ki se je pred tem z razstavo o Tigru v Bruslju kitil z njegovim junaštvom, a pri tem zamolčal njegovo bridko usodo pod komunizmom.
O resnici, »ki nikoli ne ugasne«
Italijanski razumnik Carlo Bo je nekje zapisal, »da se nikdar ne bo zgodilo, da bi resnica ugasnila. Vsak nasprotnik, sovražnik ali tekmec mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Doslej se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. To se je zgodilo, kot smo videli v prejšnjih poglavjih, tudi slovenskim komunistom. In se dogaja tudi Društvu TIGR Primorske, ki je po skoraj hkratni smrti njegovih ustanoviteljev in nosilnih stebrov (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganja, Franjo Batagelj in Marjan Bevk) padlo v roke trde leve, borčevske opcije v društvu in postalo bled privesek ZB. V prvem desetletju njegovega obstoja, pod preminulim vodstvom, je društvo na tigrovskih proslavah ne samo slavilo junaštvo tigrovcev, ampak tudi razgaljalo nasilje in zločine, storjene nad tigrovci in drugimi primorski domoljubi pod komunizmom.
Razkol v društvu
Po tragični smrti vodilnih tigrovcev pa na tigrovskih slovesnostih o tej bridki usodi primorskih domoljubov pod komunizmom ni niti ene same besede več. Zato je v društvu prišlo do razkola, pomladna stran je iz njega izstopila, Vili Kovačič pa je na Krasu ustanovil vzporedno tigrovsko društvo SLOVENSKI TIGR 13. MAJ, ki je ostalo zvesto programu preminulega vodstva in na svojih slovesnostih razgalja tudi bridko usodo primorskih domoljubov pod komunizmom.
Primorski pisatelj in akademik Saša Vuga je v svojem nagovoru ob 50. obletnici osvoboditve leta 1995 v Novi Gorici pred veliko množico skrivačem bridke usode tigrovcev pod komunizmom poslal naslednje pretresljivo sporočilo in jim z njim odrekel moralno pravico, da govorijo v imenu Tigra: »Na tem slavnostnem zboru med nami tu niso samo preživeli tigrovci. Vsi so, do zadnjega, prav vsi. Nepregledna vrsta primorskih trpinov. In mučenikov. Tu so in nas poslušajo. In čakajo, kako bomo ravnali mi, ki smo poželi sad njihovega poguma, njihove neomajne domovinske ljubezni, njihovega trpljenja. Ali bomo ravnali kot presite zvegane pohabe ali kot zravnani čuvaji dragocene dediščine …Tigrovci niso poznali političnega ekstremizma, kljub temu pa so ga občutili na svoji koži. Zato jih drugi strani odporniškega gibanja (NOB namreč, op. avt.) ni bilo treba iztrebljati, če naj se politična stran, ki je to počela, še lahko imenuje odporniško gibanje. Naj slišijo tigrovci tudi to zamolčano besedo. Kdor to prizna, je lahko tigrovec tudi danes.«
Opomba: članek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
