Piše: Miran Černec
Tudi v tem juniju se počasi bliža praznik mile nam države. 25. 6. je dan, ko naj bi Slovenci obhajali rojstvo naše republike, dan, ko smo leta 1991 po stoletjih domnevno nevzdržne germanske tiranije in desetletjih jugoslovanske tragikomedije postali gospodarji na svoji zemlji. Takrat smo menda postali »suvereni«; če pa je to kdaj res držalo, bi se veljalo vprašati, kaj je od te suverenosti ostalo danes.
V času osamosvojitve smo bili Slovenci denimo lastniki vseh gospodarskih subjektov, tovarn, infrastrukture, finančnih ustanov in turističnih objektov – danes so tisti, ki iz njih črpajo dobiček, v veliki meri tujci. V času osamosvojitve smo Slovenci v Sloveniji predstavljali lepih 90 odstotkov prebivalstva in nihče nam ni branil, da se o svoji narodni pripadnosti izrečemo na uradnem popisu – danes nam ne dovolijo več niti tega, zato pravzaprav nihče ne ve, koliko se nas v tej multikulturni koloniji za Slovence še ima. V času osamosvojitve smo bili Slovenci v veliki meri katoličani in tudi po tej plati smo čutili neprekinjeno vez z rodovi, ki so isto domovino naseljevali in v istem jeziku slavili Stvarnika vsaj od časa Brižinskih spomenikov – a danes so se skrhale celo te vezi in našo družbo vse bolj trapijo moderne posvetne življenjske filozofije in njihovi lažni preroki. Zlobni jeziki bi lahko ob vsem tem trdili, da smo Slovenci v današnji državi manj suvereni, kot smo bili leta 1991, ali morda celo manj, kot smo bili v rajnki Jugoslaviji in Avstro-Ogrski.
A vendar ni vse tako črno … Kolikor nam gospodarsko in politično življenje danes že krojijo tujci in njihovi lokalni satrapi, je namreč zemlja pod našimi nogami še vedno naša last; naša je kri, ki nam teče po žilah, naši so geni, ki smo jih prejeli od prednikov, naš je jezik, ki ga govorimo, in če Bog da, bodo teh blagoslovov nekoč deležni tudi naši otroci. In na teh temeljih naše notranje, individualne suverenosti, bratje in sestre, si nekoč morda le zgradimo tudi resnično suvereno slovensko državo.
